Treznitev (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. avgust 2013 / 10:26

Slepo sem mu verjela, nenazadnje tudi zato, ker so mi njegove čudežne roke v resnici pregnale glavobole, pa sem mislila, da je tudi kot človek – čudežen. Za preureditev njegove ordinacije sem vzela celo kredit, pa ne tako malo. V tednih, ko je najina ljubezen cvetela, ko je bilo vse v rožicah, mi je obroke redno vračal, potem pa se je, pri šestem ali sedmem, zataknilo. Da ne more, da se je zainvestiral in da tudi strank ni več toliko.

Že naši predniki so zapisali rek, da pri »denarju ni ljubezni«. To se je zgodilo tudi Lenki. Konec meseca, ko je odplačala še obrok kredita za svojega novega princa na belem konju, ji je ostalo komaj kaj za preživetje. In ker se gospod bioenergetik nikakor ni mogel odločiti, da bi zaživela skupaj, je iz dneva v dan postajala bolj sumničava.

»Potem sem naredila tisto, kar bi morala že prvič, ko se mi je prižgala iskrica nezaupanja,« nadaljuje Alenka.

»Začela sem poizvedovati, ali vohuniti, če hočete. Kmalu sem odkrila, da je podobno kot mene povlekel za nos še mnoge. Vse so bile vezane, zato so molčale in o neumnostih, ki so jo zanj naredile, niso govorile na glas. Možakar je imel še hujše grehe nad sabo in to iz obdobja, ko je bil »samo« vedeževalec, saj so se takrat ženske dobesedno lepile nanj in se jih je komaj zmogel sproti otepati. Življenja na tuj račun se je navadil, pravzaprav smo ga, tepke neumne, v to same nekako »prisilile«. Po osebnem srečanju s še eno žrtvijo sem se začela boleče zavedati, da sem si za pet let zavezala zanko okoli vratu, da denarja ne bom nikoli več videla in da sem bankrotirala: finančno, fizično in tudi duhovno. To so bile težke preizkušnje, zelo boleče, zaradi lastne zaletavosti sem iz svojega življenja naredila en kup gnoja, v katerem se ne utapljam le sama, temveč tudi tisti, ki so mi bili blizu. Konec je bilo s popoldanskim poležavanjem po službi, konec je bilo s kupovanjem manjših drobnarij, s katerimi sem si kdaj pa kdaj polepšala dneve. Potegniti sem morala ostro in odločno črto pod vsem, kar je bilo, in začeti znova. Prva stvar, ki sem jo morala narediti, je bila, da sem si dobila še eno službo. Za piko na i so se ravno v tistem času tolarji menjali v evre in cene so podivjale kot nore. Obrok za kredit se mi je iz meseca v mesec večal, ni mi kazalo drugega, kot da sem začela pri mojem nesojenem bioeneregetiku klečeplaziti, mu groziti, ga prositi, jokati pred njim, ja, vse sem počela, da bi se me usmilil, a se me ni. Vse, kar sem slišala od te posvečene osebe, je bilo, če imam kakšen dokaz, da sem mu denar res izročila ... Tega pa nisem imela. V silni zaljubljenosti, saj je tip znal odpreti moje seksualne čakre, sem mu denar le pustila na nočni omarici … Veste, še danes bi skočila iz kože, ko pomislim, kako sem bila neumna in naivna.«

A vsaka šola nekaj stane, če jo, seveda, doživimo na lastnem hrbtu in če nas ta šola tudi globoko prizadene. Lenko je bolelo srce, ko se je prepirala tudi z bivšim možem, ta je namreč od nje zahteval denar za vzdrževanje otrok, a ga mu ni mogla dati. Tako sta se dogovorila, da jim bo prihajala gospodinjit, urejat vrt in podobno in to takrat, ko njega ne bo doma.

»Na ta način si je on »kupil« čas, da je bil lahko s svojo prijateljico, jaz pa sem hišo spravila v red in se družila z otrokoma. Sprva je bilo zelo hudo, saj sta mi otroka govorila 'kurba' in 'prasica', ne morem povedati, kako me je bolelo. Od njiju sem slišala še marsikaj drugega, res me je bilo groza, ko sem pomislila, na kako podel način me opravljajo ljudje, ki sem jih včasih celo zelo cenila. A v bistvu, če sem poštena, so imeli prav. Res sem bila prasica, saj sem zaradi riti in nagona, ki ga nisem mogla imeti pod komando, zavrgla vse, kar mi je bilo najljubše in najbolj sveto.«

Zadnji obrok, ki ga je plačala, je znašal že skoraj 600 evrov. Lastnika izposojevalnice, kjer je kredit najela, je lovila tudi policija, vsi so vedeli, na kakšen način so si oblikovali obroke, vseeno pa so bile žrtve, med katerimi je bila tudi Lenka, nemočne.

»Ko sem se pogledala v ogledalo, se mi je zdelo, da niti nisem videti neumna. Pa vseeno sem počela stvari, ki jih nihče, ki je kolikor toliko pri zdravi pameti, ne bi. Tisti dan, ko sem prvič po dolgih in mučnih letih, ko sem morala kdaj tudi stradati, ker nisem imela niti za kruh, dobila v roke celo plačo, sem jokala od veselja. Prisegla sem si, da ne bom nikoli več počela neumnosti, da bom zmeraj, ko bom želela narediti kakšen bolj neobičajen korak, preštela do deset. Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem si kupila nekaj spodnjega perila in si dala popraviti zobe. Začela sem se tudi smejati, šaliti in zdelo se mi je, da ni lepšega kot občutek, da je duša lahka in brez bremen. Moje drugačno razpoloženje so seveda opazili tudi moški okoli mene. Zmeraj sem jim bila nekakšen magnet, pa ne vem, zakaj. Spet bi lahko kakšnega dobila, vendar -– ne vem, so bila kriva leta ali pa izkušnje – spolna sla, ki me je imela prej v oblasti, je nekako izginila. Nobenega poželenja nisem čutila, ko se je kakšen fičfirič limal name! Še več: zdelo se mi je celo ogabno, zlasti še, če sem poznala njegovo ženo. Bila so leta, ko se na takšne malenkosti nisem niti ozrla. Še zmeraj sem hodila k bivši družini gospodinjit, žal ne več za dolgo, saj se je oče mojih otrok odločil, da se bo v drugo poročil. Ta novica me je zelo prizadela, saj sem spoznala, da se mi bodo do najlepših trenutkov iz preteklosti za zmeraj zaprla vrata.«

Nisem si mogla kaj, da je ne bi pobarala, zakaj mi je na začetku dejala, da je bila »podrejena možu«. Malo začudeno me je pogledala, ker sprva sploh ni doumela, kaj jo sprašujem.

Potem pa sva le našli skupno točko nesporazuma. Razložila mi je, da je misel na moža, čeprav bivšega, še zmeraj tičala v njeni podzavesti, karkoli je že počela. Nenazadnje se je k njemu nenehno tudi »vračala«, z željo, da ji pomaga, čeprav je že imel drugo žensko, ona pa je prav tako padala na kolena pred drugimi moškimi.

»Grdo rečeno, denar je bil tisti, ki me je spremenil in mi odprl oči. Noben moški me ni nikoli toliko prizadel, kot sem trpela ob pomanjkanju in včasih tudi lakoti, kar pa sem si, seveda, sama nakopala na glavo, ker sem vzela kredit. V svojem »tretjem življenju« se posvečam edinole sebi in otrokoma. Odkrila sem, da se okoli mene dogaja marsikaj, kar je lahko dostopno brez večjih stroškov. Začela sem obiskovati različne prireditve in ko sem šla na prvo, sem tam slišala za drugo in tretjo … skoraj vsak dan imam priložnost, da kam grem, če hočem. Obiskujem tudi skupino za orientalske plese, z nekaj ženskami planinarimo, tečemo skupaj, imam celo svoj lastni vrt, kjer gojim bučke, paradižnik, zelišča. Starejši sin mi je ravno včeraj prišel predstavit svoje dekle, sanjalo se mi ni, da je, medtem ko sem se ukvarjala s seboj, že odrasel. Ko mi kdo – tudi domači – berejo levite, jih ustavim in rečem, da bi bila verjetno drugačna, če bi me na drugačen način vzgajali. Vsak mesec dam nekaj denarja na stran, za vsak primer, kajti nikoli več si ne želim biti lačna. Začela sem tudi brati knjige, to mi sicer ne leži najbolj, a vendar … trudim se.«

Kaj pa moški? Mi zleti z jezika.

»Za sproti – in nič več, in nič manj,« mi odgovori kot iz topa. (Konec)