Slovo

Potem sva ostala sama. No, skoraj sama, saj sta bili v sobi še dve bolnici. Marjeta je trdno spala, očitno so ji dali res močne tablete, saj se na dotike rok, božanje in besede ni odzivala. Pod kisikovo masko je dokaj enakomerno dihala, čeprav bolj plitko kot sicer. Ker se ni dogajalo nič, sem malo gledal televizijo, na sporedu je bil ravno eden starih Jamesov Bondov - Mož z zlato pištolo. Potem pa me je obšla neka slutnja, nek slab občutek in spet tisti zid, ki sem ga že omenjal, zato sem ugasnil televizor in se povsem posvetil Marjeti. Že nekaj časa mi je bilo jasno, da noči ne bo preživela. Premišljeval sem o tem, kako so ljudje včasih umirali v krogu svoje družine, in da res ni potrebno, da te spremljajo TV reklame od rojstva pa do smrti. Držal sem jo za roke ali pa narahlo božal, čeprav se, kot sem že omenil, ni odzivala. Njeno dihanje je bilo vse težje. Pavza med vdihi in izdihi je bila vse daljša, vdihi pa vse bolj plitvi. Nenadoma ji je iz oči po licu zdrsnila solza. Medtem ko sem ji jo brisal, sem premišljeval, da je nemogoče, da ničesar ne čuti, da je verjetno samo tako omrtvičena, da ne more reagirati, sicer pa vse dobro ve. Kdo bi to vedel. Kakorkoli že, objel sem jo in poljubil na lica. Še ena solza se ji je utrnila. Potem pa sem strahoma opazoval, pavze so postajale še daljše, dihanje še plitkejše, nemoč še večja. Nekajkrat se je zdelo, da je dihanja konec, pa je spet sledil kratek in zmerom bolj plitek vdih. Čutil sem, da roka postaja zmerom bolj hladna, pa tudi vdiha, ki sem ga čakal in čakal, nenadoma ni bilo več. Roko sem ji položil na prsi in bitja srca, ki je bilo prej tako burno, ni bilo več zaznati. Poklical sem sestre. Prišle so in dejale, naj še malo počakamo, medtem pa poklicale zdravnika. Od nekod se je pojavil zdravnik, mislim, da sem ga videl prvič, odkar sem prihajal na obiske. Potrdil je smrt in mi izrekel sožalje. Moram reči, po tem, kar sem videl, da se zdravnikov smrt ne dotika neposredno. Zdaj laže razumem, zakaj jim rečejo bogovi v belem. Nekako se pojavijo od nekod na hitro in od daleč in spet odidejo. Sester pa se smrt dotika neposredno. S pacienti in s svojci so v stalnem stiku in nosijo vse njeno breme in težo. Tudi oni dve sta mi izrekle sožalje in čutil sem, da se jim resnično smilim. Dejali sta mi, naj počakam zunaj, da jo pripravita in odpeljeta v sobo za poslovitev. V cekar sem zložil stvari, ki so ostale, zobno ščetko, poročni prstan, ki sem ga nataknil na prst za spomin, flis odejo in kozarec. To je vse, kar je ostalo. Medtem so sestre že odpeljale Marjeto v sobo za poslovitev, ki je, zanimivo, tik pred nosom, a je med obiski sploh ne opaziš. Nikomur tudi ne želim, da bi moral vedeti za njo.

To je ozek prostor ravno dovolj širok, da gredo vanj postelja in dva stola ob strani, in z enim oknom. Ko sem vstopil, sem opazil, da sta sveči v slovo že prižgani. Tiho sem obsedel zraven nje, potem pa si nisem mogel kaj, da je ne bi poljubil na hladne ustnice in čelo. Potem sem še malo posedel in premišljeval in se, moram priznati, tudi smilil sam sebi, saj nisem vedel, ne kako naprej ne kako nazaj. Odšel sem z nekakšnim slabim občutkom in slabo vestjo, kot da jo jaz zapuščam za vedno. Mislim oziroma upam, da sem se poslovil od sester, saj sem bil takrat verjetno preveč raztresen. Pobral sem še cekar s tistim, kar sem omenil, in odšel iz bolnišnice. Pred vhodom sem globoko vdihnil svež jutranji golniški zrak. Bil je ponedeljek, 21. junija 2010. (Konec)