Dimitrij Bartenijev

Za Rusko kapelico na Vršiču ni vselej skrbela država, če ne bi bilo entuziastov, danes ne bi bila v ponos Slovenije. Mednje spadata železničarja Dimitrij Bartenijev in Gusev ter carinik Dimitrov. Vsi so bili ruski emigranti, ki so nekaj časa živeli na Jesenicah in so do konca druge svetovne vojne skrbeli za kapelico.

Dimitrij Bartenijev je bil rojen 27. maja 1897 v Jekaterinodaru v Kubanski oblasti v Rusiji. Oče Vasilij je bil gradbeni inženir pri ruskih železnicah, mlad je umrl leta 1904. Mati Paraskevc, roj. Uljanova, je umrla 1931. Šolanje na tehnični šoli je moral Dimitrij prekiniti zaradi vojne, v Donski armadi je bil oficir – strojevodja na oklepnem vlaku Ataman Samsonov. Vlak je bil 17. februarja 1919 razbit, ranjen se je umaknil v Novorosijak in od tam na Ciper, po okrevanju nazaj na Krim, kjer je pod poveljstvom generala Vrangla poveljeval oklepnemu vlaku. Po koncu vojne se je umaknil v Bospor, od tam je prišel v Dubrovnik in marca 1921 v Kikindo v Srbiji.

Po prihodu v Ljubljano se je vpisal na Tehnično visoko šolo Univerze v Ljubljani, sredstva za preživljanje in študij si je priskrbel s fizičnim delom pri gradbenem podjetju. Še kot študent je sodeloval pri trasiranju železniške proge Priboj–Belo Polje (1928). Diplomiral je 3. decembra 1930 in se teden dni za tem zaposlil pri železnici. 2. januarja 1932 je bil redno nastavljen na Jesenicah, napredoval je do šefa Sekcije za vzdrževanje prog Jesenice. Za vestno delo je prejel orden Svetega Save V. reda. Vrsto let je vzorno skrbel za železniške objekte, leta 1941 ob napadu na Jugoslavijo je moral sodelovati pri njihovem rušenju. Po nemški zasedbi je njegovo mesto prevzel Nemec, kot gradbeni strokovnjak je moral obnavljati objekte, ki jih je predhodno rušil. Sodeloval je z OF in partizanom dajal podatke o železniških objektih in s tem tvegal življenje. Maja 1945 je kot predstavnik nove uprave prevzel železniško progo do Trbiža.

Zgodila se mu je tudi huda krivica, obtožen je bil sodelovanja z okupatorjem. Zaradi tega je bil »dan na razpoloženje«, kar je pomenilo takojšen odpust z delovnega mesta in preiskave. Uspelo mu je dokazati popolno nedolžnost in koristno sodelovanje z OF, zaradi česar je bil odpust kmalu preklican. Leta 1947 je moral na gradbišče Mladinske proge Šamac–Sarajevo v Zenico. Ko se je vrnil, je do upokojitve 28. februarja 1962 delal kot šef odseka za projektiranje. Z ing. Jagodicem sta pripravila vse potrebno za elektrifikacijo proge Postojna–Zalog.

Umrl je 25. decembra 1973. Kot ruski emigrant se je v Sloveniji popolnoma vživel, bil je vrhunski strokovnjak gradbene stroke in dober oče. Njegov sin je bil profesor na medicinski fakulteti in predstojnik klinike, tudi njegovi vnuki ne zaostajajo za očetom in starim očetom. Stiki s sorodniki v Rusiji so bili sprva popolnoma prekinjeni, da je njegov brat v Rusiji še živ, je Dimitrij ugotovil, ko je v knjigarni v Ljubljani kupil rusko strokovno knjigo o železniških gradnjah, katere avtor je bil njegov brat.

Gusev je bil čuvaj in prodajalec vozovnic na postajališču Hrušica, Dimitrov carinik na obmejni postaji Jesenice. Če na Jesenicah kdo kaj več ve o njiju, naj to napiše.

Karel Rustja