Česa nas učijo otroci?

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 5. avgust 2013 / 12:46

Ali ste kdaj pomislili, da nas otroci naredijo drugačne, kot smo bili pred njihovim prihodom? Da do rojstva svojega otroka najbrž nismo velikokrat pomislili, kako varna je cesta, ki pelje do šole? Da nismo razmišljali, kakšna je vrednost porodniškega dopusta in zakaj je mamica iz sosednje pisarne tolikokrat odsotna za nego dveletnega otroka.

Marsikaj gre mimo nas, dokler sami ne postanemo starši. Težko bi rekla, da nas otroci naredijo boljše. To bi bilo vseeno preveč samohvalno in krivično do ljudi, ki nimajo otrok. Mogoče nas naredijo samo malce širše (ne samo pred porodom ter nato pri porodu in po njem …) v razmišljanju. Čeprav tudi to ne velja za vse. Poznam zelo srčne ljudi širokega razmišljanja, pa nimajo svojih otrok. Saj to niti ni to tako zelo važno.

Življenje se spremeni z otrokom, zato je logično, da se spremeni tudi naš pogled. Običajno se šele kot starši zavemo delčkov sveta, na katere prej nismo niti pomislili. Lahko da se veliko bolj zavemo tudi svojega obstoja. In kar je nevarno in škodljivo, da celo mislimo, da je biti starš naše edino in največje poslanstvo. Nekateri živijo samo še za svoje otroke. Se poistovetijo z njimi, čutijo namesto njih, jih branijo, tudi ko to ni več potrebno … Postanejo ponosni lastniki otrok. To je prva stvar, ki bi se jo lahko naučili od otrok. Lastništvo.

Čeprav je videti, da so otroci takšni mali okupatorji, ki nas hočejo imeti ves čas ob sebi, pa ni tako. Tudi ko vztrajno uporabljajo vse primerne in neprimerne načine vedenja, da bi jim namenili našo pozornost, so vseeno neodvisni. Samo mi si jih lastimo in gojimo pričakovanja do njih. Otroci tega ne počnejo s starši. Pogosto so manj odvisni in bolj samostojni, kot si to želijo njihovi starši. Ne vzamejo nas kot lastnino, s katero bodo nekaj počeli in jo umestili v svoje programirano živ­ljenje. Vzamejo nas samo kot starše. Ne vem, če znate to ceniti pri otrocih, ampak zanje smo najboljši, tudi ko smo slabi. Ste kdaj pomislili na to? Otroci nas imajo radi brezpogojno. Šele odrasli jih vpeljemo v svet pogojevanja in odvisnosti. Nikar si jih ne lastimo. Te pravice nimamo, čeprav bi jo številni radi uzakonili.

Za otroke večkrat rečemo, da nas obračajo, preizkušajo in z nami manipulirajo. Pravzaprav je videti, kot da vse to skrbi starše že v porodnišnici. To je postalo kar osnovno izhodišče za vzgojo. Zakaj le? Otroci od prvega dne dajejo jasna sporočila. Njihov jok je jasen, lahko ga ločimo na takšna in drugačna sporočila. Tudi njihovo metanje ob tla, ko želijo nekaj doseči, je razvidno. Otroci skoraj nikoli nič ne skrivajo, dokler jih starši tega ne naučimo. Pri tem bi jih lahko odrasli posnemali. Vsi bi morali dajati bolj jasna sporočila. Še največ jasnih sporočil vidim od odraslih na spletnih straneh. Tam, kjer se ni treba izpostaviti ali podpisati, povemo, kar mislimo. Zakaj tega ne naredimo večkrat in povsod? Življenje bi bilo veliko lepše in lažje. Ne samo, da otežujemo svoje življenje, tega učimo tudi otroke. Si predstavljate jasen NE in razločen DA, če bi to delali kot otroci. Navadne mile Jere smo. Še tiste, ki to počnejo, imamo za čudake. Mogoče se nam tudi zato otroci zdijo vedno bolj čudni? Pravimo, da so zahtevni. Ne pozabimo, da so naše ogledalo. Potem smo tudi mi bolj zahtevni. Najbrž smo še premalo. Zakaj bi bila vsaka beseda sveta in vsako dejanje za aplavz. Ampak bodimo pošteni. Komu povemo, kar je narobe, kar nas moti? Otroci to dajo vedeti prvo minuto, ko stopite z njimi v stik.

In še nečesa nas učijo. Kažejo nam, da življenje ni tekma. Bolj kot nam to dopovedujejo, bolj smo obsedeni s tekmovanji. Zelo me veseli, kadar se otroci temu uprejo, in všeč mi je zadrega staršev. Obžalujem pa samo, da kljub temu ne dojamemo, da otrok ni naš paradni konj. Še vedno so počit­nice in zelo je vroče. Vsebina bi morala biti lahkotna. Saj nekako je, če ste učljivi. Lahko bi bili večkrat ponižni do teh naših malih učiteljev, otrok. Ni treba, da v dejanjih. Dovolj je v mislih. Priznajmo jim, da nas učijo s tem, kar so. Hvala, otroci.