Argentinski rok po slovensko

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel je prepričana, da zasluži posebno pozornost nova generacija izseljencev. To so mladi, ki iščejo na tujem znanje in delo.

Za vami so srečevanja s Slovenci iz zamejstva in izseljenstva. Tokrat ste jih prvič doživljali v vlogi ministrice. Kakšni so vaši vtisi?

»Stvari se spreminjajo. Mislim, da so začeli ljudje spoznavati, da je učenje drugega jezika ali jezika soseda prednost. To dokazujejo številne družine v zamejstvu in v Sloveniji, ki svoje otroke vpisujejo v slovenske dvojezične šole, pri nas pa v šole z italijanskim in madžarskim učnim jezikom. To je začetek neke nove zgodbe, v kateri sosed ni nasprotnik, ampak partner, s katerim laže dosežemo želene cilje. To je v zahtevnih finančnih in političnih časih še bolj pomembno. Seveda moramo ostati povezani tudi z našimi koreninami, s predniki, ki so ohranjali našo kulturo in jezik.«

Kako je s skrbjo in s sodelovanjem z izseljenci v prekomorskih deželah. Se bodo tamkajšnji mladi zavedali svojih korenin in obdržali slovenski jezik in kulturo?

»Izseljenci so v drugačnem položaju. Zaradi oddaljenosti lahko redkeje pridejo k meni ali jaz k njim, zato pa so moji sodelavci v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu v stalnem stiku z njimi. Predvsem moramo poskrbeti za ohranitev njihovega stika z domovino. Nastaja pa nova generacija izseljencev. To so mladi ljudje, študentje, ki so šli zaradi najrazličnejših razlogov v tujino po znanje in so tam našli tudi zaposlitev. Vsi se ne bodo vrnili. Zato moramo z njimi ohranjati stike. Mi lahko od njih veliko pridobimo, prav tako pa oni od nas.«

Kateri so največji problemi Slovencev v Avstriji in v Italiji ter na Madžarskem?

»Zanesljivo finance. Vse države ne pomagajo svojim manjšinam tako, kot bi morale, oziroma tako kot Slovenija, ki je te obveznosti zapisala tudi v Ustavo. Odnos do manjšin je povsod odvisen tudi od vlad, ki so trenutno na oblasti. Tudi v Sloveniji je tako. V veliki večini je še vedno slovenska država tista, ki najbolj pomaga slovenskim društvom. Čas je, da se to obrne. Vsaka država, vsaka vlada bi se morala zavedati, da so manjšine veliko bogastvo. Stvari se na moje veselje obračajo na boljše.«

Kaj pa Slovenci v novih državah na območju nekdanje Jugoslavije?

»V stotih dneh delovanja te vlade sem bila že dvakrat v Bosni in Hercegovini. Enot­nost tamkajšnjih Slovencev in njihova energija sta spoštovanja vredni. Veseli so vsake pobude. Hvaležnost, ki jo izrekajo za našo pomoč pri učenju slovenščine in šolanju njihovih otrok, moraš doživeti. Slovenci na Hrvaškem pa so lahko primer, kako starejša generacija uvaja v društveno delo mlajše. Posnemati jih bodo morali tudi drugje. Če ne bo mladih, bodo naša društva prisiljena zapirati vrata.«

Slovenija z nasveti in finančno pomaga slovenskim organizacijam v zamejstvu in po svetu. Ali ima po vašem mnenju zaradi tega tudi pravico vplivati, kako naj bodo manjšine organizirane?

»Mislim, da Slovenija kljub finančni pomoči tega ne sme početi. Pri načinu organiziranosti jim lahko svetuje in pomaga, odločitev pa je njihova. Izražati se morajo na način, kot so si ga zamislili. Povedala vam bom primer nedavne prireditve Dobrodošli doma. Zasnovali smo jo kot priložnost za promocijo ustvarjalnosti mladih. Za sodelovanje nismo postavljali nikakršnih pogojev. Kdor je želel, je lahko nastopal. Bila sem presenečena, celo ganjena, ko se je rokovska skupina mladih Slovencev iz Argentine sredi Ljubljane predstavila z argentinskimi skladbami, prevedenimi v slovenščino. Ob tradicionalnih oblikah je to nov način ohranjanja slovenske besede in kulture med mladimi. To je tisto, kar moramo spodbujati.«