V nedeljo praznovala vsa vas

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gorenja vas-Poljane / / 11:47

Ob žegnanjskem dnevu so se vaščani Četene Ravni pod Starim vrhom veselili obnovljenega baročnega oltarja v njihovi cerkvi sv. Brikcija.

Četena Ravan – Sv. maše v manjših, podružničnih cerkvah so vedno nekaj posebnega, praznik. Nedeljska na žegnanjski dan na Četeni Ravni je bila še bolj slavnostna, saj so se vaščani ob maši veselili tudi blagoslovitve obnovljenega baročnega oltarja iz leta 1688. Mašo je ob tej priložnosti daroval arhdiakon Anton Slabe, ob njem sta bila domačin Bogdan Dolenc in javorski župnik Ciril Istenič, kamor tudi spada podružnična cerkev.

Mala cerkev sv. Brikcija je bila polna, veliko vaščanov je maši in domačemu cerkvenemu zboru prisluhnilo pred njo. Anton Slabe je med drugim povedal, da so v vsaki vasi želeli imeti domačo cerkev, saj so tako imeli blizu možnost za slavitev Boga: »Pokazali ste, kaj lahko naredi vas, če stopi skupaj. Ohranjate spoštovanje do naših prednikov, ki so v gospodarsko težkih časih postavili zares lep oltar.« Cerkev je bila prvič omenjena kot podružnica prafare Stara Loka leta 1291. V prezbiteriju so delno odkrite freske Jerneja iz Loke iz 16. stoletja, v začetku 18. stoletja so cerkev barokizirali, le prezbiterij je ohranjen v gotskem slogu. Za časa Jožefa II. v njej niso smeli opravljati bogoslužja, vaščani so imeli v cerkvi hlev, a so ji kmalu vrnili prvotni pomen.

»Veliki oltar sv. Brikcija je iz leta 1688 in sodi v vrsto zlatih oltarjev iz 17. stoletja, ki so v številnih cerkvah na Škofjeloškem in so delo Jamškove delavnice,« pojasnjuje Milena Alič. Leta 1902 je oltar prenovil Gregor Šubic, leta 1911 Valentin Šubic, ko so bili dodani nekateri kipi angelov. Konservatorsko restavracijske postopke so začeli izvajati septembra lani. »Stanje oltarja je bilo zelo slabo; leseni nosilec je bil poškodovan zaradi insektov, na nekaterih mestih uničen zaradi čezmerne vlage,« pojasnjuje restavrator Franci Kavčič.

Nekateri deli oltarja so tako že ob dotiku razpadali v kose, nekatere je bilo težko rešiti, posledično so jih izdelali na novo. Kavčič je ob tej priložnosti zapisal, da je vrednost umetnine v njeni originalnosti, na oltarju v prvotni pozlati in poslikavi. Tudi zato je bil pristop restavratorjev v ohranitvi originalnega v največjem možnem obsegu.