Jaz sem Boško, jaz pa Igor

Pogled v bližnjo prihodnost. Uvodni kader za film »Najboljša soseda v ječi ali prijatelja za vedno«.

Igor: »Živjo, jst sem Igor, kdo si pa ti, nekam znan se mi zdiš, čeprav ne vem, kam bi te dal.«

Boško: »Boško sem. Šele včeraj sem prišel. Mogoče si me videl na sodišču ali pa na televiziji. Sicer pa, veš kaj, zdaj nama ni treba več igrat, a ne, Igor.«

Igor: »Prav res, zdaj sva noter. Ni kaj. Ampak, a se ti ne zdi, da sva glede na to, da sva itak nedolžna kot solzi, dobila malo preveč?«

Boško: »Kaj pa vem. Če bodo tule lepo skrbeli za naju, nama bo hitro minilo.«

Igor: »Kva je s tabo. Vleklo se bo kot čreva. Jaz sem vajen udobnega življenja, ne pa te luk­nje tle.«

Boško: »Maš prav, pa vse sva si pripravila samo še za uživanje.«

Igor: »Ej, zakaj maš pa ti boljše rešetke? Poglej moje, vse nekaj rjavi.«

Boško: »Nimam pojma, po moje vsi pazniki tle pijejo Laško, pa sem mal »gor uzet«, kakor bi po gorenjsko rekel najin znanec Bine. Lej, ti si jim zajebal Kolinsko in z njo Cockto in Čokolešnik. Ni čudn, da si se jim zameru.«

Igor: »Boško, moj prjatu, a misliš, da bom tudi hrano dobu slabšo kot ti?«

Boško: »Stari, nimam pojma. Od treh šniclov ti bom zmeraj lahko enega dal, jaz mam dva zadosti, ti ziher več rabiš. Te pa glej, kakšni dedec si v primerjavi z menoj …«

Igor: »Stari, res si dober. Pa sej lahko mal skrbiš zame, saj sem te jest uvedu u posu.«

Boško: »Jebemo tak poso. A si pozabo, da oba sediva? Ampak če bova držala skupaj, bova že preživela teh par sto petkov. Igor, a boš na igrišču, ko se gremo med dvema ognjema, zmeraj v svojo ekipo vzel tudi mene? Te pa jaz sem mali, ti pa veliki, ko medved.«

Igor: »A cvikaš, da bi zmeraj tebe ciljal?«

Boško: »Veš da. Lej, tak recmo. Jaz bom tebe filo šnicle, ti pa boš mene malo ščito pred besnim narodom.«

Igor: »Stari, midva sva itak frenda, vsaj tolk, kolker sva oba nedolžna. Pejt, greva televizijo gledat. Menda bo danes film Ne joči, Peter.«

Boško: »Dober. Ko je uni stavek, ko mali reče »stlic, a si ti tud not pado«. Greva.«