Soseščina divjih strmin

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 15. julij 2013 / 12:38

Mala Rateška Ponca (1925 m) - Veličasten mejni greben med Slovenijo in Italijo Vevnica – Strug – Zadnja – Srednja – Visoka Ponca se zaključuje malce bolj spokojno, a še vedno zelo visokogorsko. Vzpon za dušo s fantastičnim razgledom.

Bi šli nekam v neposredno bližino veličastne skalne divjine, jo potipali z očmi, se navdali energije in njene neustavljive lepote, pa da vam ne bi bilo treba plezati po izpostavljenih prečkah, po stenah, ampak da bi na vrh preprosto zgolj hodili? Potem je današnja tura za vas. Obiskali bomo Malo Rateško Ponco, ki zaključuje divje strmine grebena od Vevnice do Visoke Rateške Ponce. No, nekega dne, ko bomo veliki, morda obiščemo tudi njiju.

Zapeljemo se proti Trbižu, potem pa Pod klancem zavijemo levo proti Belopeškim jezerom oz. Mangartskim jezerom/Laghi di Fusine. Približno dva kilometra pred jezerom, nekaj 100 metrov naprej nad mestom, kjer se cesti z leve strani priključi kolesarska pot, parkiramo na desni strani na manjšem parkirišču. Z razlogom, verjemite! Nadaljujemo po cesti do Belopeških jezer, kjer nadaljujemo kar naravnost po makadamski poti. Smerokaz nas hitro usmeri proti Koči Zacchi/Rif. Zacchi. Nekaj časa sledimo precej strmemu kolovozu, potem pa se kolovoz spremeni v hitro vzpenjajočo se pot. Vzpon poteka v okljukih, tako da strmine ni zaznati. Izpred Koče Zacchi se odpre čudovit pogled na Vevnico in Mangart. Od idilične koče, okrašene z budističnimi zastavicami ter nekaterimi nacionalnimi zastavami, mdr. tudi s tibetansko, se usmerimo desno navzgor. Pot poteka skozi gozd, lepo v okljukih. Preko mostička prečimo manjši potok, višje pa se srečamo s potjo, ki zavija levo navzdol. To je pot, po kateri bomo kasneje sestopali. Nadaljujemo kar po poti naravnost, v gozdu desno nad nami, je zavetišče pod Poncami. Višje prečimo še en mostiček, nato pa se začne pot v okljukih vzpenjati. Okoli nas so sami macesni in z vsakim višinskim mestom je razgled bolj in bolj čudovit. Povzpnemo se vse do Vratc, do višine 1844 m, kamor pripelje tudi lov­ska steza z naše strani, ki se začne na vrhu letalnice v Planici. Na Vratcih zavijemo levo in hodimo pod špicami, ki smo jih prej gledali pred seboj. Sledi nekaj malce zoprnih korakov po krušljivem terenu, nato pa se pot usmeri po grapi navzgor. Previdno, saj je grapa polna nabranega materiala in kruš­ljiva. Na vrhu grape je najbolje, da pustimo palice in se skozi gosto ruševje prebijemo do vrha Male Rateške Ponce. Vrh nas nagradi s fenomenalnim razgledom; pred nami je Visoka Rateška Ponca, ki daje slutiti, da sta za njo, sicer ju ne vidimo, Srednja in Zadnja Ponca, ki jima sledi Strug, potem pa še Vevnica, Koritniški Mangart in Mangart. Ob Mangartu sta Bukovnik in Kopa. Razgled na divje strmine, ki kar vabijo, da jih obiščemo. Do vrha smo od avta potrebovali približno 2 uri in pol.

Z vrha sestopimo do grape, potem pa lahko kar po grapi navzdol nadaljujemo do markirane poti. Sledi sestop do poti, ki je prej zavijala levo, zdaj pa skrenemo desno v smeri Švabešce/Svabezza. Sledi lagoden sestop, pa nekaj vzpona do kipca Marije, odkoder je čudovit pogled na Vevnico in Mangart. Sledi sestop po kruš­ljivem terenu, ki pa je zavarovan z ohlapno jeklenico in mestoma ojačan z lesom. Sestopamo skozi gozd, mestoma precej strmo. Hodimo po pobočju Švabešce, nato pa nas pot usmeri ostro levo in nato strmo navzdol. Dosežemo cesto, ki pelje proti Belopeškim jezerom, točno tam, kjer imamo parkiran avto. Zdaj vemo, zakaj se je zjutraj splačalo hoditi malce po cesti. Prepričana sem, da bi bilo to po turi vse prej kot dobrodošlo, tako pa smo lepo zašpilili čudovit visokogorski pohod.

Nadmorska višina: 1925 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 4 ure in 30 minut
Zahtevnost: 4 / 5