Gremo na Hrvaško!

Do Hrvaške in Hrvatov imamo Slovenci že vrsto let mešane občutke. Po eni stani so naši sosedje, ki so, kakršni so in jih ne moremo zamenjati. Obsojeni smo na sosedsko sobivanje, v interesu obeh narodov je, da so ti odnosi čim boljši. Bodo še kaj boljši spričo dejstva, da se je sosednja država 1. julija pridružila Evropski uniji? Za zdaj ne bo dosti drugače. Nerešeni problemi ostajajo, zdaj so samo zamrznjeni (dolg LB do hrvaških varčevalcev) ali odloženi (vprašanje meje na morju). Sicer pa kljub vsemu velja upanje, da nam skupno članstvo v EU prinese tudi kaj novega in dobrega.

Kako bo letos z našim dopustom? Ena od anket (v Delu) je pokazala, da kar tretjina Slovencev sploh ne misli dopustovati (nič več kot prejšnja leta). Od tistih, ki bodo šli na dopust, pa jih bo šlo skoraj 30 odstotkov na Hrvaško, 18 odstotkov jih bo dopustovalo v Sloveniji, dobrih 13 odstotkov pa v nehrvaški tujini. Tudi v tem pogledu torej ne bo letos nič bistveno drugače – pričakovali bi, da si bo spričo krize privoščilo dopust stran od doma manj ljudi, a ni tako. To lahko pomeni dvoje: ali kriza sploh (še) ni tako huda ali pa se bodo ljudje raje odpovedali čemu drugemu kot dopustu. Iti vsako poletje na morje je pač zakon, tega smo se navadili, postalo je naša potreba, pa še zdravo je. Na slovensko obalo ne moremo vsi, ni prostora; hrvaško morje je vrh tega eno najlepših na svetu, zlasti tisto v južni Dalmaciji in na otokih.

Na hrvaških obalah bi se morali od zdaj naprej počutiti še bolje kot doslej. Zdaj smo pravzaprav spet v isti državi oziroma državni povezavi, podobno, kot je bilo v jugoslovanski skupnosti. Zdaj so »naše« oziroma vsem enako dostopne skoraj vse evropske obale, od baltiških na severu, do ciprskih in malteških na jugu, od črnomorskih na vzhodu do portugalskih in irskih na zahodu … Seveda so vsem enako dosegljive le načeloma, dejansko pa je treba imeti za pot do njih časa in – denarja. Ravno v tej točki pa se nam stvari zapletajo. Potem ko so slovensko gospodarstvo v zadnjih letih uničevali slovenski tajkuni, se zdaj obeta tuja tajkunizacija in v tej še posebej – hrvaška. Agrokorov poskus prevzema Mercatorja zna biti samo predhodnica. Poznavalci vedo povedati, da so Hrvati že vrgli oko tudi na pozavarovalnico Sava Re. Zanjo se zanima njihova Croatia, za njo pa preži močna rovinjska Adris grupa (lastnica Tvornice duhana Rovinj in Plave lagune), ki se zanima tudi za zavarovalnico Triglav. Predstavljajte si, da se Hrvati hkrati polastijo največjega trgovca in največje zavarovalnice v Sloveniji! Če vemo, da sta Agrokor in Adris grupa tudi lastnika družbe Tisak in nekaterih povsem pokorjenih hrvaških medijev, bi nam manjkalo samo še to, da pokupijo še slovenske medije in Slovenija postane – hrvaška kolonija … Že Ivan Tavčar je govoril, da smo Slovenci le »alpski Hrvati«.

Svoj čas je kazalo, da bomo Slovenci kolonizirali hrvaško obalo. V jugoslovanskih časih smo kupovali parcele in gradili vse mogoče objekte, od pravih hiš do improviziranih sračjih gnezd. Ljubljanska banka je zbirala denar hrvaških varčevalcev. Terme Čatež so kupovale Sunčani Hvar, a jim ni uspelo. Zdaj se je poslovni tok obrnil v nasprotno smer. Kako mu kljubovati? Slovenskih kapitalistov z denarjem ni, ostali so nam le propadli tajkuni. Pri slovenskih politikih tako ali tako ne vemo več, ali se sploh še zavzemajo za slovensko stvar ali pa so že v službi nadnacionalnih institucij? Kaj storiti? Pojdimo to poletje na morje še po starem. Jeseni pa bi kazalo te reči na novo premisliti in tudi kaj ukreniti.