Roža sv. Janeza

Ob poletnem sončnem obratu oziroma kresu, ko vstopamo v najbolj vroč del leta, bog sonca z blagoslovom obdari rastlinice in jih napolni s posebnimi čarobnimi močmi. Največjo moč podari svoji ljubljenki, šentjanževki, ki jo je njega dni naredil prav po svoji podobi.

Šentjanžev cvet je s svojo obliko in zlato rumeno barvo res pravo majhno sončece, ki ne more drugega kot da »prinaša svetlobo« … in zdravje in srečo, lahko pridamo. Največ vsega nam bo prinesel, če ga bomo nabrali na šentjanževo oz. kresni dan, saj se takrat lahko pohvali z največjo vsebnostjo zdravilnih učinkovin. Danes torej naberimo rože, rože od Janeza, rože za Janeza in vse druge, kakopak.

Pri pokristjanjenju evropskih plemen so kresni čas in rastlino, ki cveti ob kresu, posvetili Janezu Krstniku, kajti rastlina začne cveteti okoli šentjanževega. Po ljudski legendi simbolizira rdeči sok rastline, ki se izloči iz strtih cvetov, kri mučenika Janeza. Od tod izvira njeno ljudsko ime »kri svetega Janeza«.

Da so v to rastlinico naši predniki močno verovali, kažejo številna imena, ki so ji jih pridali in jim kar ni konca in kraja: grilavec, ivanovka, ivanska roža, roža svetega Ivana, Janževka, Jezusova kri, roža svetega Janeza, svetega Janeza glavčke, kamenika, krčevec, krčna zel, krčnica, počist, križevec, krvavec, krvočistnik, rumena naniknica, šentjanženca, šentjanževec, šentjanžove rože, zvonec …

Šentjanževko so naši predniki na kresno noč, ko se začenja poletje, z njim pa nevarnost hude ure, pritrdili na okna, da bi ščitila dom pred strelami. Ljudje so z njeno pomočjo našli skrite zaklade in rešili vse srčne težave.

Zaceli rane in ranjeno dušo

Šentjanževka (Hypericum perforatum) ima dolgo tradicijo tudi v ljudskem zdravilstvu. Že grški in rimski antični zdravniki so s šentjanževko celili rane in lajšali bolečine. V srednjem veku je skoraj ni bilo bolj čislane rastline od šentjanževke. Paracelsus je ves navdušen zapisal: »Boljšega zdravila za rane ni moč najti v nobeni deželi.« No, takrat še niso odkrili njenega krepilnega učinka na živce, zaradi katerega je dandanes najbolj v uporabi. Šentjanževka velja za najboljši rastlinski antidepresiv. Izboljša razpoloženje, prežene potrtost in lajša duševne tegobe. Učinkovito se zoperstavlja težavam v menopavzi, razdražljivosti in napetosti. Če bi radi ublažili simptome hormonskih sprememb in pešanje vitalnosti, je roža sv. Janeza prava izbira. Šentjanževka je koristna zel, a tisti, ki uživajo zdravila za srce in za preprečevanje strjevanja krvi, ali tisti, ki se zdravijo z antidepresivi, naj se o njenem uživanju nujno posvetujejo z zdravnikom.

Olje, ki mu ni para

Šentjanževo olje lahko pripravimo po več recepturah, tudi po sledeči: cvetove namakamo v štirikratni količini oljčnega olja. Stekleno posodo, v kateri jih namakamo, zapremo in za tri tedne postavimo na toplo mesto. Občasno vsebino pretresemo. Po tem času bo olje dobilo značilno rdečkasto barvo. Precedimo ga skozi krpo in prelijemo v majhne temne stekleničke, ki jih dobro zapremo in shranimo na hladno in temno mesto. In tako smo na enostaven način prišli do enega najboljših naravnih sredstev za zdravljenje sončnih in drugih opeklin. Z njim bomo pomirili od sonca razdraženo kožo in jo negovali po sončenju, a pri uporabi moramo biti izjemno previdni. Šentjanževega olja ne uporabljajmo, kadar gremo na sonce, temveč šele zvečer, ko se z njega vrnemo. Šentjanževka namreč vsebuje rastlinsko barvilo oziroma pigment hipericin, ki naj bi bil fototoksičen, kar pomeni, da ob sočasnem izpostavljanju sončni svetlobi lahko povzroča škodljive reakcije.

Odžene vse, tudi hudiča

Če smo že začeli s magično močjo šentjanževke, pa z njo še končajmo, saj je danes vendarle kresni dan, ko se vse zdi nekam bolj čarobno. Neko prelestno mladenko je zapeljeval sam hudič. Revica že ni več vedela, kako naj se mu še upira. Malo je manjkalo, da bi podlegla skušnjavi, ko je nevede sedla na šentjanževko in hudič jo je preklinjajoč zelišče, ki mu je vzelo nevesto, jezno popihal. V srednjem veku so šentjanževko dejansko uporabljali tudi pri odganjanju nesrečo in – ja – izganjanju hudiča. Paracelsus je o šentjanževki med drugim zapisal tudi: »Vsak zdravnik bi moral vedeti, da je bog položil v zel veliko skrivnost samo zaradi duhov in fantazij, ki lahko privedejo človeka v obup.« Zdaj pa le brž v rastlinico, ki odganja samega zlodeja, vse duhove in demone. Če pa bi kakšno samsko dekle želelo, da jo v sanjah obišče njen bodoči izbranec, naj si šentjanževko, ki jo bo danes nabrala, položi pod blazino. Pa lepe sanje.