Kam pa naj gre danes čevljar?

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Gospodarstvo / petek, 21. junij 2013 / 09:27

Tržič je gorenjska občina z najvišjo stopnjo brezposelnosti, kar se odraža tudi v porastu družinskega in medvrstniškega nasilja, zlorabi prepovedanih drog …

Če je Tržič leta 2008 imel okoli 450 brezposelnih oseb, jih ima po petih letih gospodarske krize občutno več in je s 751 iskalci zaposlitve gorenjska občina z najvišjo stop­njo brezposelnosti; marca je znašala 12,4 odstotka. Družin v stiski je čedalje več, socialna slika pa se utegne še bolj poslabšati, saj ob negotovi usodi podjetja Peko za službe že nekaj časa trepeta 359 njegovih delavcev, od tega jih 71 dela v mreži trgovin po Sloveniji. Nekoč zelo uspešno čevljarsko podjetje tako daje kruh 280 zaposlenim iz Tržiča. »Morali bi ohraniti proizvod­njo in delati naprej, ker mislim, da se da. Peko bi v Tržiču lahko preživel v sedanjem obsegu ter ohranil prodajo po trgovinah,« je prepričana predsednica Pekovega sindikata Sandra Lang.

Zaradi negotove usode Peka je zaskrbljen tudi tržiški župan Borut Sajovic: »Izguba vsakega delovnega mesta, kaj šele tako velikega števila, kot se zdaj razmišlja o Peku, je za občino boleča. Treba je gledati ne na statistiko, ampak usodo družin, marsikje sta v podjetju zaposlena mož in žena, oče in sin … Delo ohranja tudi človekovo dostojanstvo in če bo država kot lastnik zaprla nekaj delovnih mest, je to zame isto kot prekladanje iz levega v desni žep. Na drugi strani bo morala povečati socialne transferje, ti pa udarijo tudi občino, ki se ji povečajo doplačila za vrtec, subvencioniranje stanarin ...« Župan od lastnikov in nadzornega sveta zato pričakuje, da bodo v Tržiču ohranili čim večje število delovnih mest ter da bodo zdrava jedra podjetja gospodarila naprej.

Večina Pekovih delavcev je starih nad 45 let in imajo več kot 30 let delovne dobe. »Smo prestari, obenem pa tudi profil, ki ni zaposljiv. Kam bo pa danes šel čevljar?« se sprašuje sindikalistka Langova. Poudarja še, da Peko zaposluje tudi 41 invalidov: »Tudi to bi morala država malo preračunati, ker skozi davke in prispevke dobi nekaj nazaj.«

Med 751 iskalci zaposlitve v Tržiču je dobrih 37 odstotkov starejših od 50 let, je pojasnila Dubravka Furar s kranjske območne službe zavoda za zaposlovanje. Dobra tretjina (37,5 odstotka) brezposelnih ima le I. ali II. stopnjo izobrazbe, gre torej za delavce brez poklica in pomožne delavce. Delež dolgotrajno brezposelnih, ki so na zavodu prijavljeni leto ali več, pa je skoraj 40-odstoten. Ob morebitnem propadu Peka bi stopnja brezposelnosti v Tržiču z dobrih 12 odstotkov krepko narasla, v evidenci pa bi beležili že okoli 1000 brezposelnih. »Predvsem pa bi se spremenila struktura, število starejših nad 50 let bi se še povečalo,« pravi Furarjeva.

Stiske se stopnjujejo

Še višja brezposelnost in slabe zaposlitvene možnosti bi v stisko pahnili še več tržiških družin. Število pomoči potrebnih že tako ali tako stalno narašča, opažajo na Centru za socialno delo Tržič (CSD) in Območnem združenju Rdečega križa Tržič (OZRK). Na CSD se obrača vse več prosilcev za redne in izredne denarne pomoči. Za slednje so v celem lanskem letu prejeli 300 vlog, letos do konca maja pa že 191.

»Naša občina ima že vrsto let, v primerjavi z ostalimi gorenjskimi občinami, najvišjo stopnjo brezposelnosti, kar se vleče že od leta 2004, od propada predilnice. Veliko je nasilja v družinah, medvrstniškega nasilja, uživalcev prepovedanih drog, nezmožnost plačevanja preživnine, kar številčno iz leta v leto narašča,« ugotavlja direktorica CSD Ljupka Cahunek in dodaja, da se stiske občanov vsak dan stop­njujejo, problemi pa izhajajo eden iz drugega, denimo slab učni uspeh v nižjo izobrazbo in slabe možnosti za zaposlitev. »Med gorenjskimi občinami oz. centri beležimo največ primerov nadomestne kazni oz. družbeno koristnega dela, kar pomeni več prekrškov in problematike. Torej smo še brez propada novih podjetij na vrhu lestvice,« je zaskrbljena Cahunkova.

Prednost manjše občine, kakršna je Tržič, vidi v možnosti večje povezanosti akterjev, ki pomagajo pomoči potrebnim. »Državne pomoči pogosto dopolnjujemo z občinskimi ter s prehranskimi paketi Rdečega križa in Karitas, prav tako kdaj s plačilom položnic, kar pomeni, da smo v tesnem stiku z omenjenimi,« pravi Cahunkova. CSD je že sklical tudi posvet z županom, direktorjem občinske uprave in Rdečim križem, da bodo v primeru slabega scenarija v Peku delovali usklajeno. »V stiku smo tudi s sindikatom podjetja in zavodom za zaposlovanje. V primeru slabega scenarija bomo šli na teren, torej v tovarno med zaposlene in bomo skupaj s strokovnimi delavci zavoda za zaposlovanje seznanili delavce podjetja s pravicami, ki bi jim v tem primeru pripadale,« je še pojasnila Cahunkova.

S hrano pomagajo že 450 občanom

Tudi na tržiškem Rdečem križu so zaskrbljeni zaradi situacije v čevljarskem podjetju, saj se število prosilcev za prehranske pakete že sedaj povečuje, pa čeprav po hrano še ne prihajajo delavci Peka in drugih tržiških podjetij v težavah. »Imamo okoli dvesto prosilcev za prehranske pakete, če štejemo še njihove družinske člane, pa s hrano vsak mesec pomagamo 450 občanom. Število prosilcev se zad­nje čase povečuje, na teden imamo tudi po tri nove,« je povedala Noelle Kavčič, sekretarka OZRK Tržič. Med prejemniki prehranskih paketov je največ upokojencev z nizkimi pokojninami, po hrano pa prihajajo tudi družine z več otroki in le enim zaposlenim staršem ter matere samohranilke. Največ prejemnikov je iz mesta Tržič, medtem ko je neredkim iz okoliških naselij nerodno priti po hrano, čeprav so v stiski, opaža Kavčičeva. »Včasih sem bila deležna tudi pritiskov, naj jim dam kakšen liter mleka ali česa drugega več, a se moram pri razdeljevanju hrane držati smernic Rdečega križa Slovenije,« je dejala in dodala, da trenutne zaloge hrane še zadostujejo potrebam.

Čevljarstvo res brez prihodnosti?

Župan opozarja, da kar nekaj podatkov kaže, da bi se v Peku lahko v preteklosti drugače, bolje gospodarilo: »A ne včeraj ali prejšnji teden, ampak že dvajset let.« Zanimivo je, ugotavlja predsednik Območne obrtno-podjetniške zbornice Tržič Tomo Smolej, da dejavnosti, v katerih propadajo velika podjetja, niso problematične same po sebi. Miselnost, da čevljarska dejavnost nima prihodnosti, se mu zdi za lase privlečena. »V Tržiču imamo kar nekaj dobrih manjših proizvajalcev obutve, ki so zelo podjetni, delajo za izvoz in bi sčasoma lahko nadomestili padle velikane. Uspešni so, ker delujejo na zdravih temeljih. Uspeva lahko vsako podjetje v kakršnikoli dejavnosti, če ima trg, kvaliteten izdelek in lastnike z vizijo, ne pa s kratkoročnimi interesi,« poudarja Smolej.

Trenutne gospodarske razmere v občini so po njegovem že skoraj katastrofalne: »Bolje poznam razmere na področju malega gospodarstva, a je jasno, da se ne le Peko, ampak tudi ostala večja podjetja z nekaj redkimi izjemami soočajo s težavami. Število podjetij, ki jim gre dobro, je žal zanemarljivo majhno.« V zadnjih petih letih je bilo na območju Tržiča zaprtih blizu 20 malih podjetij, s čimer je občina, ocenjuje Smolej, izgubila 40-50 delovnih mest. »Nekaj malih podjetij se je odprlo na novo, a manj, kot je bilo zaprtih, po številu delovnih mest pa so se stvari bolj ali manj izravnale.« Porast s. p.-jev opažajo v času razpisov za samozaposlitev, a po izkoriščeni državni subvenciji dejavnost številni zaprejo. Kot pravi, so v najslabšem položaju podjetja, vezana na lokalno okolje, bolje gre izvozno naravnanim podjetjem, gospodarske razmere bi lahko dolgoročno izboljšali le s podpiranjem trenutno delujočih stabilnih podjetij.

Kljub črnogledim napovedim Smolej ostaja optimističen: »Časi so težki, a dosti slabše ne more biti in gremo lahko samo še gor. Ljudje so ravno tako sposobni in pridni kot v drugih delih Gorenjske oz. Slovenije, pozitivno razmišljanje in pošteno delo nas bosta potegnila spet na pot rasti. Moramo pa pustiti, da pri problematičnih podjetjih nezdravo tkivo odmre, manjšim podjetjem, ki so sposobna rasti, pa pustimo rasti po naravni poti.«