Deset let bitke s časom

Enota Helikopterske nujne medicinske pomoči, ki deluje v sistemu nujne medicinske pomoči in ima bazo na brniškem letališču, je v soboto v Ribnem pri Bledu praznovala desetletnico delovanja.

Enota Helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) je organizirana v okviru Osnovnega zdravstva Gorenjske, poskusno pa je delovala od 16. julija 2003 do 1. decembra 2006, ko je začela na brniškem letališču delovati kot redna služba. Tedaj je poldrugi mesec prevoze zanjo opravljal Flycom, nakar se je zapletlo s plačilom, država pa je 13. januarja 2007 izvedbo prevozov začasno zaupala policiji, občasno pa prevoze izvaja vojska. V prvem desetletju je poleg policijskih in vojaških letalskih posadk v njej delovalo skupno 71 zdravnikov in reševalcev, trenutno pa v okviru HNMP deluje šestnajst zdravnikov in enajst reševalcev, ki so v pripravljenosti vse dni v letu, posredujejo pa v vidnem delu dneva. »Helikopterski prevoz je približno trikrat hitrejši od prevoza z reševalnim vozilom, prav tako omogoča za pacienta veliko bolj udoben prevoz, zato je naša enota ključnega pomena za posredovanje v primerih možganskih in srčnih kapi, ob poškodbah hrbtenice, glave … Prepričan sem, da smo s hitrim posredovanjem vplivali na potek zdravljenja marsikaterega pacienta, morda smo komu rešili tudi življenje,« pravi vodja enote HNMP Uroš Lampič.

V desetih letih so opravili 2400 intervencij, v zad­njem obdobju po okoli tristo intervencij na leto. Lani so npr. imeli 297 intervencij, v bolnišnično oskrbo pa so prepeljali 298 pacientov, od tega 166 bolnih, enega zastrupljenega, drugi so bili poškodovani. 221 posredovanj je bilo na terenu, 76 pa nujnih medbolnišničnih prevozov. »Naš povprečen aktivacijski čas je 11 minut, dostopni čas pa je 32 minut, pri čemer se moramo zavedati, da z Brnika pokrivamo celotno Slovenijo,« razlaga Lampič. Po mednarodnih smernicah bi moral biti aktivacijski čas krajši od pet minut, dostopni čas pa krajši od dvajset minut, zato HNMP po Lampičevih besedah nujno potrebuje stalno enoto vsaj še na vzhodnem delu države, v Mariboru, optimalna rešitev pa bi bila še tretja baza v Postojni. »Dodatno učinkovitost bi pridobili z vzpostavitvijo dispečerskega sistema v okviru zdravstva, ki bi bil sposoben takoj oceniti, ali je namesto reševalnega vozila bolje aktivirati tudi helikopter, kar sedaj stori šele zdravnik, ki pride na kraj dogodka z reševalnim vozilom. Nujno bi potrebovali namenski medicinski helikopter, ki bi bil enoti HNMP stalno na razpolago in bi omogočal zdravniško oskrbo pacienta tudi med prevozom,« je še dejal Lampič, ki se nadeja tudi čimprejšnje uresničitve projekta združitve HNMP in Gorske reševalne zveze Slovenije. »Z združitvijo bi ohranili prednosti obeh služb in odpravili njune pomanjkljivosti. HNMP bi z možnostjo uporabe vitla imela dostop tudi do težko dostopnih terenov, gorska reševalna služba, ki je sedaj v stalni pripravljenosti le 90 dni v letu in ima kronično pomanjkanje zdravnikov, pa bi se rešila skrbi z zdravniško zasedbo. Poleg tega trenutno deluje brez zdravstvenih tehnikov, ki so v veliko pomoč zdravnikom. Skupna služba bi tako delovala 365 dni na leto in bi bila zmožna posredovati kjerkoli.«

Enako razmišlja tudi zdravnik ter gorski in letalski reševalec Iztok Tomazin: »V urgentni medicini je čas zlato, zato stalno tuhtamo, kako ga skrajšati. Če namreč do pacienta pridemo prepozno, ne pomaga nobeno vrhunsko medicinsko znanje in nobena vrhunska medicinska oprema.« Kot je poudaril, je Slovenija edina razvita evropska država, katere HNMP nima namenskega helikopterja.