Tarnanje ni pot do uspeha

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. junij 2013 / 08:19

Kristjan Cvek s svojimi izkušnjami in knjigo, ki je že postala uspešnica, skuša povedati, da izgovori in tarnanje v življenju niso pot do uspeha, pač pa je treba iskati priložnosti.

Kranj – »Že od svojega devetnajstega leta sem podjetnik, saj sem ustanovil podjetje in se ukvarjam z zavarovalniš­tvom. Končal sem škofjeloško gimnazijo, trenutno se pripravljam na zagovor diplome iz ekonomije, ki je seveda tudi povezana z zavarovalništvom,« sebe na kratko opiše Kristjan Cvek, Škofjeločan, ki zadnje leto živi v Kranju.

Ti podatki o Kristjanu ne bi bili prav posebej zanimivi, če se ne bi odločil in svojih osebnih izkušenj, ki jih minula leta res ni manjkalo, zapisal v malce nenavadni knjigi, ki ji je dal naslov 1555 dni potovanja do uspeha. Knjiga je nenavadna zato, ker zad­nje čase večinoma beremo slabe stvari, poslušamo slabe novice in mnogim se prihodnost ne zdi prav posebej obetavna. Kristjan pa nam prek svojih življenjskih izkušenj podaja rešitve in razkriva tehnike, kako postati boljši, drznejši in srečnejši na vseh področjih življenja.

»Da napišem knjigo, sem se odločil zato, ker se mi je v življenju zgodilo res veliko zanimivih stvari. Prepotoval sem skoraj že ves svet, razen Avstralije, na potovanjih pa sem doživljal različne zgodbe. Če se spomnim le ene, ki se mi je zgodila, ko sem bil v Tuniziji, kjer je vera zelo konzervativna. Iz hotelske sobe sem se zaklenil popolnoma nag in ko sem iskal rešitev, saj bi me lahko celo zaprli, če bi nag prišel na recepcijo, sem ugotovil, kako ljudje v težavah znižamo kriterije. Takrat sem razmišljal, da je včasih treba biti tudi skromen in se zamisliti, kdo in od kod si. Podobno je v podjetništvu, kjer nekateri naredijo zgodbo o uspehu, ob tem pa pozabijo, kdo so in iz kje izvirajo. Zato mislim, da je skromnost lepa čednost. Prav tako mislim, da dostikrat pozabljamo na hvaležnost, na besedi, kot sta prosim in hvala. Čeprav ti dve besedi odpirata vsa vrata,« pravi Kristjan Cvek, ki priznava, da se mu je v slabih treh deset­letjih življenja zgodilo veliko negativnih zgodb, tudi težav z zdravjem, ko so mu napovedali, da ga čaka le še pet let življenja.

»Ko sem razmišljal o tem, sem prišel do ugotovitve, kako škoda je časa, ko se sekiramo za nepotrebne stvari. Pomembno je, da se zavedamo, kje smo v določenem trenutku, saj se dostikrat dogaja, da je nekdo fizično doma, z mislimi pa v službi ali obratno. Zato je toliko ljudi v službah nesrečnih, toliko zakonov propada,« dodaja Kristjan, ki se je odločil, da bo delal stvari, ki ga veselijo. »Glavni cilj moje knjige je, da bi navdihnil ljudi, da naredijo tisto, kar si res želijo, pa zato nikoli ne pride pravi čas, vedno iščejo izgovore. Vodilo knjige je, da ne smemo iskati izgovorov, ampak priložnosti. Pa naj bo to na področju posla ali zdravja,« tudi pravi Kristjan, ki s knjigo želi v ljudeh spodbuditi moč, da je vse v njih samih, da življenje ni odvisno od države, od politike, od staršev, učiteljev. »V podzavesti imamo ogromno miselnih vzorcev, ni pa nujno, da so vsi pravi. Zato je pomembno, da jih prepoznamo in če nam niso všeč, če nam bolj nagajajo, kot pomagajo, jih lahko zavestno spremenimo in tako lažje dosežemo svoje cilje,« pojasnjuje Kristjan, ki je vse te izkušnje z bralci deli v novi knjigi, ki je v samozaložbi izšla prejšnji mesec. »Prva naklada je petsto izvodov, v prvih dveh tednih je polovico izvodov že prodanih. To je za slovenski trg, ki je za knjige res majhen, zelo zavidljiva številka. Se pa knjiga tudi že prevaja v angleščino,« pravi Kristjan in dodaja, da je njegovo poslanstvo, da navdihuje ljudi za pozitivne spremembe.

»Vse stvari, ki so bile izum­ljene, so prej veljale za nemogoče. Mnogi ljudje se obremenjujejo s tem, da so določene stvari nemogoče. Dejstvo pa je, da so mnoge stvari postale mogoče, od pristankov na luni naprej. Zato, tudi če ti nekdo pove, da je nekaj nemogoče, se s tem ni treba sprijazniti. Raziskave so pokazale, da ko enkrat ležijo na smrtni postelji, je ljudem najbolj žal, da si niso več upali in da niso več časa preživeli s svojimi bližnjimi. Nikoli pa jim ni žal za stvarmi, ki so jih naredili, ne glede na to, ali so jim uspele ali ne,« še pravi Kristjan.