Zgodba o malem in velikem princu

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. junij 2013 / 12:57

Ime šestošolca Luka Tavčarja Luksa, dečka na invalidskem vozičku, je v samo mesecu dni obšlo svet. To se je zgodilo po zaslugi razstave Mali princ.

Razstava Mali princ v Mestni knjižnici v Kranju predstavlja serijo osmih fotografij o drugi perspektivi, kot pravi njihov avtor Matej Pelj­han, fotograf, šolski psiholog in Lukov prijatelj. Luka se je namreč domislil, da bi se na fotografijah rad videl, kako pleše, plava, igra košarko, rolka … skratka počne stvari, ki jih v resničnem življenju zaradi svoje invalidnosti, mišične distrofije, ne bo nikoli mogel. »Z Matejem sva skupaj premislila, kakšne bi bile poze na fotografijah, nato pa smo jih uresničili ob pomoči fizioterapevtke in nastalo je osem fotografij, od tega šest akcijskih,« o zamisli in izvedbi pove Luka Tavčar, 12-letni fantič z Gore pri Komendi, učenec zavoda CIRIUS v Kamniku, ki mu življenje teče na invalidskem vozičku.

Toda s pomočjo ustvarjalnosti, svoje in fotografove, se z njega dvigne in zaživi svoje domišljijsko življenje. Nariše balon, ki ga ponese z vozička, da lahko stopa po stopnicah, igra košarko, se vozi z rolko, se potaplja, pleše brake dance … in se potem znova vrne k svojemu vozičku in praznemu listu papirja, ki čaka na njegovo ustvarjanje. Luka je namreč izvrsten risar, v kranjski knjižnici so razstavljene tudi njegove risbe, grafiti. Tudi sicer živi polno življenje, je vesel, ustvarjalen, aktiven, ukvarja se z glasbo (skupaj s sedmimi slovenskimi raperji je posnel glasbeni komad, sedaj načrtujejo še video), ustvarja na računalniku, se na facebooku druži z vrstniki.

»Lukovo idejo o tem, da bi se rad videl v gibanju, sem koristil tudi v terapevtske namene. Zanimalo me je, ali bi mu to pomenilo beg iz realnosti ali zgolj popestritev dogajanja. V življenju otrok in mladostnikov v zavodu CIRIUS v Kamniku namreč pridejo obdobja, ko so tudi sicer običajna v razvoju, ko se sprašujejo: kdo sem, zakaj sem takšen, se sprejemam takšnega, kot sem, zakaj se je ravno meni to zgodilo, zakaj nisem tak kot drugi. Vseeno pa znajo živeti svoje živ­ljenje, ne zgolj v trpljenju in obžalovanju,« razmišlja psiholog Matej Peljhan. Razlog, da je Lukovo fotografsko zgodbo naslovil Mali princ (po istoimenskem junaku francoskega avtorja Saint Exuperyja), je v tem, da je tudi to zgodba o krhkem dečku, ki zna stvari videti na drugačen način kot mi odrasli.

Sicer pa zgodba prinaša več sporočil, dragocenih za vse nas. »Ob njej bi se lahko zavedali, kaj imamo z majhnimi stvarmi, ki se nam zdijo samoumevne, denimo da lahko hodimo,« sporočilnost razstave pojasnjuje Matej Pelj­han. »Če pa na problem (da namreč nekdo ne more hoditi) pogledamo z druge perspektive, ta perspektiva spremeni problem (Luka sebe vidi, kakšen bi bil, če bi lahko hodil). To je sporočilo, da je treba na stvari pogledati tudi z druge perspektive. Tretje sporočilo se nanaša na ustvarjalnost, brez katere nas ni. Luka se s pomočjo svoje ustvarjalnosti dvigne z vozička in uresniči svoj domišljijski svet. Toda zadnja fotografija, ko se spet vrne k vozičku, je dokaz, da se zaveda svojega položaja. Tam ga čaka prazen list papirja, ki ga spet vabi, da začne svoj polet v ustvarjalnost in domišljijo. S fotografsko zgodbo sva skušala z Lukom o težki temi spregovoriti na preprost, topel način in to se je ljudi dotaknilo.«

Lukovo zgodbo je povzelo veliko medijev, celo največja brazilska televizija, pa japonska komercialna televizija, britanski BBC, ameriška mreža ABC, prek spleta je obšla svet. Luka je bil nominiran in izbran za radijsko ime tedna. »Vse to je dokaz, kako neko šibko bitje s svojo sporočilno vlogo dobi močno pozicijo. To me fascinira, vesel sem in ponosen, da sem pri tem sodeloval,« pravi Matej Peljhan. Kaj pa pravi Luka? »Nisem pričakoval tolikšnega odziva. Zdi se mi predvsem zabavno, čeprav je včasih tudi naporno. To je najbrž slava,« pravi krhki fantič, ki rad riše (svoje grafite je že večkrat razstavil), se ukvarja z glasbo, piše komade, oblikuje na računalniku. Poleg tega je pravi veseljak. »Z Matejem se rada hecava in delava razne potegavščine, nekaj takega načrtujeva tudi za konec šolskega leta, a naj to ostane skrivnost.«

Fotografsko zgodbo Mali princ pa bosta skušala ob pomoči profesionalnih filmarjev nadgraditi v dokumentarno-igrani film. A zakaj tudi veliki princ v našem naslovu? Tako je o razstavi v kranjski knjižnici v knjigo vtisov zapisal eden od obiskovalcev. Osrednja figura zgodbe je Luka, mali princ, a njegova zgodba je dosegla javnost prek Mateja, ki se tu čuti zgolj posrednika, a ima velike zasluge, da jo je javnost doumela na pravi način.