Pisana dvatisočletna vojska

V Mestni hiši v Kranju je na ogled razstava Vojaki na ozemlju Slovenije. Tisto, česar na prvi pogled naslov ne razkriva, je nedvomno tristo devetdesetčlanski bataljon keramičnih vojakov, ki ga je ustvaril Alojz Premrov.

Zgodovina človeštva je zgodovina vojn, radi povedo poznavalci in strokovnjaki s področja vojaške zgodovine. S tem se najbrž ne gre v celoti strinjati, zagotovo pa še kako drži, da so vojne stalnica zgodovine. Z njimi so se osvajala ozemlja, reševali spori ali pa so vladarji zgolj izkazovali svojo moč. Vojska je bila tako od nekdaj eden od temeljev vladarske oblasti in vojaki so vedno zavzemali vidno mesto v družbi. »Z enotnimi oblačili so izkazovali pripadnost skupnemu stanu in državi ter se na bojnem polju razlikovali od vojakov nasprotne strani. Na slovenskem ozemlju so se skozi dve tisočletji bojevali vojaki različnih vojska in slovenski fantje so nosili uniforme tujih držav,« je ob razstavi Vojaki na ozemlju Slovenije povedala kustosinja razstave Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja.

Le redki moški, razen mlajših od 40 let, z vojaško uniformo nimajo tudi lastne izkušnje iz bivše jugo armade. Ta je bil v »pešadiji«, oni pri »plavcih«, tretji v planinski enoti. V vseh treh primerih gre za precej različne uniforme ene vojske, a so te kljub temu le odstotek ali dva vseh živopisnih podob vojska, ki so Slovenijo zavojevale ali branile, v njej pustile močan pečat ali pa so šle zgolj skozi. Na razstavi figur vojakov iz gline, ki je na ogled v Galeriji Mestne hiše, je na ogled nazoren prikaz mnogoterih različnosti v vojaški oblačilni kulturi na območju Slovenije vse od 1. do 21. stoletja – od pripadnika pretorijanske straže v času rimskega imperija do pripadnika Slovenske vojske v paradni uniformi.

Od rimskega vojaka do slovenske vojske

Pisana dvatisočletna vojska, ki jo je v treh letih izdelal upokojeni arhitekt Alojz Premrov iz Zgornjih Bitenj, šteje kar 390 figur vojakov. »Po upokojitvi sem iskal zaposlitev za zapolnitev prostega časa in sem, potem ko sem se v slikanju nekako izčrpal, začel z oblikovanjem gline. Drugi motiv, da sem se lotil izdelovanja vojaških figur, je bila vsekakor knjiga Sergeja Vrišerja, ki obravnava razvoj vojaških uniform na Slovenskem od 17. do 20. stoletja. Tretja vzpodbuda je bil najbrž tudi spomin na otroška leta,« je o tem, zakaj se je lotil tako obsežnega projekta izdelave figuric vojakov, povedal Alojz Premrov, ki je odraščal v povojnih časih, ko so bili med otroki v modi svinčeni vojaki. Te so v naslednji generaciji zamenjali plastični, zdaj pa vojske živijo predvsem v računalniških igricah.

Zakaj je od vseh materialov za figure izbral prav glino? Kot razlaga avtor, se je tako odločil predvsem zato, ker mu je glina material, iz katerega je mogoče kvalitetno in reativno oblikovati. Ob tem pa si je začrtal tudi organizacijo dela, od gnetenja in oblikovanja gline, preko pečenja le-te, kasnejšega barvanja, glaziranja in ponovnega pečenja. Tako od leta 2008 do 2011 delo pravzaprav nikoli ni stalo, ali so bile figure v oblikovanju ali so se sušile, mogoče barvale. »Najprej pa sem v povečanem merilu prerisal vse figure iz Vrišerjeve knjige, prav tako pa sem pripravil slike uniform iz obdobij pred zabeleženimi v knjigi. Pri razmerjih med obleko, pokrivalom, škornji, rokavicami, orožjem mi je seveda znanje, ki izvira iz mojega poklica arhitekta, zelo koristilo. Odločil sem se za višino vojakov 15 centimetrov, kolikor je pač dopuščala višina peči, v kateri so se pri 960 stopinjah pekle figure,« razlaga Premrov in v duhovitem tonu dodaja, da jih je izdeloval, kadar mu je po ostalih opravljenih delih okrog hiše ostalo še kaj prostega časa za to. »Namesto televizije,« se pošali. Seveda se je kdaj kakšen tudi zlomil, tako da je kasneje vanje začel »vgrajevati« žico.

Uniforma, ki je dala idejo Michelangelu

»Na začetku si niti predstav­ljal nisem, da jih bo na koncu toliko,« se spominja sogovornik. Kot likovniku so mu bile najbolj všeč barvno slikovite uniforme, zelo živopisani so bili francoski vojaki, pa avstrijski iz cesarske garde, paša za oči so tisti s pokrivali. V uniformah tako imenovanih »Lands­knecht« vojakov iz 16. stoletja je Michelangelo dobil idejo za kreiranje uniforme za švicarsko gardo, ki v Vatikanu še danes deluje. Uniforme v prejšnjem stoletju so bile mnogo bolj funkcionalne in predvsem prilagojene sodobnemu načinu bojevanja. »S poglabljanjem v tematiko uniform sem hkrati spoznaval vojaško zgodovino na slovenskem ozemlju. Težko bi govoril o vrednosti zbirke. Zame je ta vsekakor neprecenljiva, saj sem vanjo vložil mnogo svojega znanja in ur dela. Prepričan sem, da ima zbirka poleg tega, da je res slikovita, tudi didaktičen pomen v spoznavanju naše preteklosti, zato upam, da bo zanimiva za kakšen muzej, ki bi ga za simbolično ceno odkupil,« razmišlja Alojz Premrov, ki je sam uniformo nekdanje jugoslovanske armade kot nabornik oblekel v inženirski enoti v Tuzli. Na razstavi bi ga lahko prepoznali v obleki, ki so jo vojaki uporabljali ob izhodih v mesto. Zanimivo, da prav iz tega obdobja med vojaki najdemo tudi edino žensko figurico.

Alojz se trenutno posveča civilnim uniformam na Slovenskem od 17. stoletja naprej. Včasih so namreč poleg gasilcev, policistov, železničarjev tudi civilni uradniki nosili uniforme. Nekoč so uniforme nosili tudi v različnih telovadnih društvih, sokoli, orli … Trenutno ima v delu »državno upravo« in kot je dodal, ko bo prihod­njo pomlad projekt zaključil, upa, da bo figure lahko pokazal tudi javnosti.