Gospa, a vam zmenam?

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Avtomobilizem / četrtek, 30. maj 2013 / 10:42

Vsakič, ko se odpravim z vasi v veliko mesto, kot je naša prestolnica, razmišljam o tem, kje bom parkirala. Naše ljubo glavno mesto je namreč prepolno pločevine in opažam, da vsak možen prostor za parkiranje, če se le da, zaračunajo. Še na Dolgem mostu, kjer je dolgo veljalo, da lahko pustite avtomobil in potem greste na mestni avtobus ali pokličete taksi, sem zadnjič naletela na zmedenega mladeniča, ki mi je hitel postavljat vprašanje za vprašanjem, češ kako naj plača parkirnino. Pisano sem ga gledala, saj sem do sedaj vedno mislila, da se tu lahko parkira brezplačno. Fant mi je hitel razlagat, da imajo vsi avtomobili parkirne listke in da edini avtomat za plačilo je tisti, kjer lahko 'uporabiš telefon'. Pa da pojma nima, kako bo to izpeljal ... Najboljša alternativa se mi je v tistem trenutku zdel Tivoli - avto sem morala pustiti nekje ves dan.

Večinoma se vsa ljubljanska parkirišča začnejo s ceno evra ali evra in pol, tisto pred parlamentom pa ima očitno v parkiranje vštet še kakšen dodaten bonus, saj je že začetna ura dva evra. Govorim o parkiriščih, verjetno je s parkirnimi hišami podobno, tista prosta mesta za parkiranje, ki pa so razporejena med zgradbami, ob ulicah mesta, označena z modro, pa so ravno tako plač­ljiva in so za nekoga, ki se pripelje v Ljubljano sredi dopoldneva - pa tudi popoldne ni nič boljše, kot da jih ne bi bilo. Vedno so zasedena. Mogoče imaš srečo z njimi ob vikendih. Je bilo pa zame novo odkritje peščeno parkirišče pri Križankah. No, verjetno sem bila pri tem ena tistih, ki je zanj izvedela res med zadnjimi. Včasih pa nimam časa razmišljati, kje bom pustila avto. Sploh, kadar se mi res mudi. Tako sem pred nekaj dnevi parkirala pred parlamentom. Nisem imela namena ostati več kot pol ure, kar je pomenilo, da ne mislim ostati dlje kot 'za dva evra'. Seveda sem ob vsem hitenju pozabila, da imam v denarnici le dvajsetaka. Ko pa s papirnatim denarjem soočiš parkirni avotmat – pametno je, da si dobro preberete, kako je z vračanjem denarja, ker eni ne vračajo denarja – je v tem primeru sledilo vračilo v kovancih. In se je začela … Glasba kovancev, ki je odmevala in privabila kup dnevnih spremljevalcev avtomata, tistih, ki so vedno pripravljeni na 'nekaj malega drobiža'. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, čeprav sem mislila, da mi bo uspelo brez njihovega ogovarjanja, saj jih je nekaj pritegnil prizor snemanja z Denisom Avdičem, nekaj pa jih je za avtomatom sedelo na tleh, pilo pivo iz pločevinke in klepetalo o … svetovni krizi. A sta se našla dva, s širokim nasmehom, in iztegnjeno roko. Gospa, če bo kaj ostalo, kaj drobiža. In ker mi je parkirni avtomat vrnil le kovance po dva evra, sem fantu kar naravnost povedala, da danes z drobižem ne bo nič, ker nimam v denarnici nič manjšega od dveh evrov. Pa me je mladenič nedolžno pogledal: »Ja, gospa, nič hudega. To pa ni problem. A vam zmenam?«