Rojeni zmagovalec in inovator

Kolesarske sedeže Berk iz kompozitnih materialov med drugimi uporabljajo tudi poklicni kolesarji ekipe Sky, lanski zmagovalci dirke po Franciji. Na spletu si je delo Jureta Berka v kratkem obdobju ogledalo več kot 200 tisoč obiskovalcev. Za njegovo delo se zanimajo tudi tujci – eni ga vabijo v svoje vrste, drugi iz zavisti tožijo. Je skoraj 21-letni inovator in podjetnik, ki kaže, da je z znanjem in voljo mogoče premagati tudi največje prepreke.

Domžale – »Ekonomije ne maram, to prepuščam drugim,« pove Jure Berk, podjetni inovator, ki že od 15. leta ustvarja iz kompozitnih materialov, dragega materiala, ki ga v količinah, kot jih potrebuje on, niti ni lahko dobiti. Na začetku mu skromnih količin uvoznik karbonskih vlaken niti ni želel prodati, češ kaj pa hoče mulc z nekaj sto evri? Vztrajal je, danes ime Berk pri kolesarskih izdelkih nekaj pomeni – vsaj v evropskem, če ne svetovnem merilu.

Ob prihodu nas najprej pelje v skromno delavnico, pravzaprav preurejeno garažo. Ko dela z lesom, je v bliž­nji drvarnici. Kot gimnazijec je v obeh preživel vse večere, danes ima več časa. Kljub temu da uživa v razvoju, poskusih in odpravljanju napak, ekonomije pa ne mara, ve, kaj pomenijo izdelki z visoko dodano vrednostjo. »Navaden kolesarski sedež stane okoli 150 evrov, karbonski čez 400 evrov. Moji so zelo lahki, zato morda še več,« razloži bistvo ekonomije.

Ko govori o delu, se mu oči iskrijo. »Kaj vam še pokažem?« večkrat vpraša. Žal imamo le malo tehničnega znanja, zato njegovega znanja niti ne moremo dobro predstaviti. Po drugi strani tudi sam nekaj postopkovnih skrivnosti ne izda.

Še lani kolesar

Jure Berk, skoraj 21-letni Domžalčan, je bil do lani kolesar Radenske. Po desetletju je zaključil kolesarsko pot, na kateri je več kot petdesetkrat stal na odru za zmagovalce. Tudi na večjih dirkah in z znanimi kolesarji.

Kljub slovesu od tekmovanj, rekreativnemu kolesarjenju se ni odpovedal, se zgodba njegovih uspehov ne zaključuje. Je uspešen inovator, podjetnik, mlad mož, ki bi bil lahko marsikomu za zgled. Že v osnovni šoli je s sošolcem in sosedom Lukom Erdanijem doma izdelal raketo. Njegova naloga je bila izdelava ohišja, Luka je poskrbel za kemijo. »Pregovorili so naju, da se prijaviva na tekmovanje mladih raziskovalcev. Najina naloga je bila najbolje ocenjena,« prvi ne­športni uspeh opiše podjetnež.

Rakete in mešanje kemikalij sta s prijateljem zaradi spleta okoliščin opustila, kaj kmalu pa se je Berk začel ukvarjati s kompozitnimi materiali. Pri 15 letih je izdelal prvi nosilec za bidon, nato sedežno oporo, sledili so kolesarski sedeži. Pove, da je znanje črpal od očeta zdravnika in matere kemičarke, še največ se je učil s poskusi. In razen prostega časa, ki ga je bilo nekaj le ob večerih, vlagal tudi zbrani denar od kolesarskih nagrad in Zoisove štipendije za drag material.

Od rakete do sedeža

»Pot do kompozitnih materialov je za najstnika zelo težka. Kdo bi me pa resno jemal?« pove danes, šest let po začetku izdelovanj manjših izdelkov, ki se uporabljajo v kolesarstvu. Pa je le prišel do uvoznika, ki mu je prodal tudi manjše količine karbonskih vlaken, nato pa poskušal, se učil in izdeloval vedno lažje izdelke. In objav­ljal na spletnih forumih.

Tako je do sedaj vsako leto izdelal po en kolesarki okvir, ohranjal togost in odvzemal težo. Njegovo današnje kolo tehta zgolj 900 gramov! »Zagotovo imajo v velikih podjetjih več znanja od mene, vendar tu raziskujem sam, se učim na napakah in predvsem vem, kaj kolesar hoče imeti,« o svojem delu v domači garaži pove Jure Berk. In tudi, da je vse skupaj podobno igranju z lego kockami, s katerimi je preživel lep del otroštva. »Mislili so, da sem avtističen, pa se je nekoliko obrnilo,« se smeje. Danes je študent strojništva na ljubljanski univerzi.

Tožba, nato opravičilo

Iz enega od velikih podjetij so ga kontaktirali in prosili, če bi za njih izdelal sedež, saj je bil njihov cilj izdelati kolo s komaj 600 grami teže. Eurobike je kolesarski sejem novosti, kjer je nato predstavil dva prototipa in požel veliko pozornosti. »Veliko podjetje me je želelo tožiti, češ da jih kopiram, v resnici pa so le želeli zatreti moje delo. Na koncu so se mi opravičili. Hkrati to pomeni, da me kljub moji majhnosti konkurenca nenehno spremlja,« pove podjetnik, ki ga nekateri zaradi mladosti ne jemljejo resno, drugim je prav to argument, da ga želijo v svojih vrstah.

Za zdaj je ponudbe, med njimi tudi znanih in velikih tujih podjetij, zavrnil. Oziroma jim še ni odgovoril. Pred kratkim je status samostojnega podjetnika zamrznil, saj je bilo naenkrat preveč dela. »Poleti se bom odločil. Ogledal sem si poslovne prostore, ki bi jih lahko najel, morda se bom odločil za tujino. Ne vem, kaj je bolje. Tu študiram, rad imam Slovenijo, vendar je tudi delo v tujini izziv,« pravi Domžalčan.

Najraje v domači delavnici

V dobrih petih letih si je pridobil ime, pomagajo mu poznanstva, strokovnjaki, tudi uvoznik, ki ga je sprejel za 'pravega', ko mu je pokazal delo in s tem brezplačno pridobi novosti na področju kompozitov. Že danes bi lahko živel od posla, vendar polovičarstva ne prenese. »Že študij in kolesarstvo nista šla skupaj, tudi delo in študij ne gresta. Zato sem se pred letom odločil za študij ob delu, kolesarstvo pa obesil na klin, saj mi nihče ne zagotavlja uspeha, da o uživanju zdravil, kljub tem, da je kolesar zdrav, ne govorim,« razloži življenjsko filozofijo.

Razen izdelkov za kolesarstvo se je lotil tudi izdelovanja protez, opornic, vendar je ostalo zgolj pri poskusih. Pogoj za delo na tem področju je izobrazba. V delavnici nastaja tudi puškino kopito za biatlonca Petra Dokla. Jureta Berka motivirajo dobri rezultati. »Vedno najdem čas za ustvarjanje. Ne maram televizije, ne visim za računalnikom, ne ponočujem,« še pove.