Bi jedli žuželke?
V sili hudič še muhe žre, pravi neki pregovor. Ki hkrati pove, da se muh sicer ne je. Pred kratkim pa je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) izdala uradno poročilo (Užitne žuželke) in v njem priporočilo, naj prebivalci planeta, ki pripadamo vrsti Homo sapiens, jemo več žuželk! Sporočila je tudi, da v t. i. tretjem svetu okrog dve milijardi ljudi žuželke že uživata, da so nekateri primerki te golazni prave specialitete, na svetovnem severu oziroma na zahodu pa te slastne hrane ne uživamo zato, ker smo presiti in polni predsodkov. A zdaj je kriza dosegla tudi nas in z uživanjem žuželk bi si lahko obogatili prehrano na cenen način. Razlogov za uživanje žuželk je torej več. Veliko jih je, to je najbolj številna skupina živih bitij. Nič ne stanejo, samo nabrati jih je treba. Mnoge so zelo okusne. Za tiste, ki jim je pod častjo ali pa nimajo časa, da bi jih sami nabirali, bi jih lahko gojili. Tak način kmetovanja bi bil tudi ekološko bolj ustrezen. Berite: »Žuželke proizvedejo manj toplogrednih plinov in amoniaka kot na primer krave in prašiči. Za njihovo vzrejo prav tako ni treba zagotoviti toliko prostora in vode kot pri živinoreji.« Užitnih vrst žuželk je kakih dva tisoč, med njimi je največ hroščev (31 odstotkov), gosenic (18 odstotkov), sledijo čebele, ose in mravlje (14 odstotkov), užitne so tudi kobilice, črički, škržati, stenice, termiti, muhe, kačji pastirji … V Laosu, Vietnamu in na Tajskem na farmah že redijo murne. V Južnoafriški republiki veljajo za posebno specialiteto gosenice. Še posebej slastne so čebele in mravlje …
Hm, kaj naj rečem? Kar naj govorijo, da je krava ekološka bomba, a za Slovence (in za Indijce) je to vendar sveta žival! Pa prašiči. Nekoč sem bil v imenitni družbi v boljši gostilni; z nami je bil tudi dolgoletni gorenjski župan in poslanec in ob uživanju slastne pečenke je izjavil, da je zanj kralj živali prašič. Ko sem zadnjič na travniku nabiral regrat, se mi je eden od mimoidočih pohvalil, da on take zelene reči »pofutra« svojim živalim in potem raje poje kaj slastnega od njih. Kaj bi z argumenti, s katerimi zdaj opleta ta FAO, češ da črički potrebujejo le dva kilograma hrane na kilogram telesne mase; pa da njihova vzreja zahteva bistveno manj vode in prostora, primerna je tudi zaradi manjših izpustov amoniaka, metana in toplogrednih plinov … Že mogoče, a mi smo taki, da murne raje poslušamo, kot jemo.
Bral sem tudi, da so jezikoslovci ugotovili, katere so »prabesede«, ki so jih uporabljali v vseh jezikih pred kakimi petnajst tisoč leti. Teh besed je 23 in sicer: ti, jaz, ne, to, mi, dati, kdo, tisto, kaj, moški, vi, star, mama, slišati, roka, ogenj, povleči, črna, teči/pritekati, lubje, pepel, pljuniti in črv … Črv?! Pomislite! Med prabesedami je edina, ki se nanaša na hrano, prav črv! Lubja in pepela najbrž niso jedli in le zakaj bi besedovali o črvih, če ne zato, ker so bili specialiteta? Nekakšni ledenodobni škampi in kaviar. Pomislim tudi, kako aktualna je kar naenkrat zdajšnja serija oddaj v nedeljskem večernem »prajm tajmu« na nacionalki – Kdo si upa na večerjo? V njej pripravljajo same čudne reči, nazadnje so ščurke. To počno zato, ker hočejo biti parodija na siceršnje kuharske oddaje. Ampak zadnjič enkrat so še pred objavo poročila FAO pražili murne. Ti pa so v Indokini ena največjih specialitet. Predlagam torej, da začno kaj od žuželk pripravljati tudi v kateri od gorenjskih gostiln; bomo šli pokusit, potem bomo pa videli. Ne nazadnje bi bilo uživanje žuželk tudi v skladu z gorenjsko šparovnostjo …