Umrl ne bom, ne (3)

… »Mama je nenehno gledala v tla, človek je imel občutek, da ne hodi, ampak da se plazi. Ljudje so bili hudobni, pa so ji pripisovali marsikatero ljubezensko izkušnjo, jaz pa vem, da si na moškega ni upala niti pomisliti, tako jo je bilo strah očetove jeze ...«

V hiši je veljala le dedova beseda. Če je rekel, da zunaj sneži, so se s tem morali vsi strinjati, čeprav je datum kazal na poletni čas.

»Starejši kot je bil, bolj nasilen je postajal,« se spominja Dejan. »Ponoči ni mogel spati, glasno je momljal in hodil po hiši gor in dol. Nenehno je tudi molil, enkrat sem ga zasačil, ko se je tudi bičal. Stekel sem v svojo sobo in o tem, kar sem videl, molčal kot grob. Zjutraj je prišel na obisk sosed, župnik ali kdo drug, z nasmehom ga je sprejel, povabil na kozarec šnopčka in vse je bilo videti normalno. Nekoč sva se z mamo odpeljala po semenski krompir na neko kmetijo, pot pa naju je vodila mimo hiše, v kateri sta živela zakonca s petimi otroki, vsi, s starši vred, so bili malo »drugačni«. Medtem ko sva čakala, da so umaknili lajajočega psa s ceste, se mama obrne k meni in nehote ji uide, da se je bala, da bo tudi z mojo pametjo kaj narobe. Besede so se mi zapičile v glavo, a sem o njih razmišljal šele pozneje, ko sem bil starejši. Na začetku mi sploh ni bilo jasno, zakaj bi jo skrbela moja zdrava pamet, pač nisem imel dovolj informacij, kasneje pa, ko sem že tudi kaj prebral, me je postalo naravnost groza.«

Potem pa je ded zbolel, rak se je zažrl v njegove kosti in je v hudih bolečinah dolgo časa umiral. Še iz postelje je kričal nad domačimi, žena ga je morala noč in dan negovati.

»Ko sem videl, kako postaja vedno bolj nemočen, se mi je zdelo, kot da mi neko težko breme leze z duše. Nič več se ga nisem bal, roke mi niso trepetale, ko je povzdignil glas in kričal nad nami. Predenj sem stopil le tedaj, če me je poklicala babica, ker ga ni mogla sama umivati. Za čuda, prav nič se mi ni smilil, komaj sem čakal, da umre in da imamo mir pred njim. V postelji sem sanjaril o tem, kam bom šel, ko bom svoboden, kako bom začel risati, si našel dekle in končno srečno zaživel. Žal mi je bila v zvezdah zapisana drugačna usoda. Deda smo res pokopali z vsemi možnimi častmi, govorniki so o njem govorili, kot bi bil malodane svetnik. Gledal sem v tla in po licu so mi tekle solze olajšanja. Pogrebci so mislili, da se verjetno sekiram, a se nisem. Niti pol sekunde ne,« je še dodal.

Ko so ostali sami, so se že kmalu začeli boleče zavedati, da brez dedovega psihičnega nasilja sploh ne znajo več normalno živeti. Babica je domala čez noč pozabila, kakšen je bil do nje, začela ga je na vse pretege hvaliti, če ni bila na pokopališču, je bila v cerkvi.

Dejan in mama sta bila tako za vse sama. Obdržali so le dve kravi in purane, večino travnikov so dali v najem, pa še je bilo dela za dva človeka, ki sta bila polovico dneva v službi, več kot preveč.

»Mama je postajala vedno bolj čudna, začela je kontrolirati vsak moj korak in vedno bolj pogosto sem se počutil, da terorja ni konec, da se preko nekoga drugega nadaljuje. Imel sem jo neizmerno rad, nenehno sem ji popuščal, nikamor nisem šel, ker je tako želela, povedal sem ji za vsak korak, ki sem ga naredil, pa še ni bilo dovolj. Če ni šlo drugače, me je izsiljevala z jokom, če to ni pomagalo, se je naredila bolno. Sredi noči sem klical zdravnika, češ da ima srčni napad, a tudi v bolnišnici niso našli ničesar organskega. Če sem se prepozno (po njenem) vrnil iz službe, pri neki daljni žlahti sem po potrebi delal na črno, je nemočno slonela na mizi in mrmrala, da bo umrla, ker je nihče ne mara. Na vso moč sem se trudil, da sem bil vsaj kolikor toliko spodoben sin. Zelo rada je hodila na izlete, zmeraj sem jo moral spremljati. V avtobusu sva sedela skupaj, jaz zmeraj pri oknu. Budno je bedela nad menoj, da nisem bil do drugih, zlasti ne do žensk, preveč prijazen. Če sem se kak­šni nasmehnil, je bila užaljena in ves teden ni govorila z menoj. Pripovedovala mi je grozljive zgodbe o tem, kako so ženske pokvarjene, kako si vsaka želi le tega, da bi me ujela in se usedla na našo majčkeno kmetijo ter jo pogoltnila. Le včasih, ko je narava zahtevala malo »sprostitve«, sem zato, da sem šel h kakšni, vzel dopust. Edino na tak način sem imel malo miru.«

Mogoče je Dejan imel tudi malo smole, dve, tri, s katerimi se je družil, niso bile le starejše, bile so tudi precej oblastne. Tudi one so ga hotele imeti samo zase, ena od njih mu je celo odkrito dajala napotke o tem, kako naj odi­de od doma in se znebi mamine sence.

»Nekoč se je mama odločila, da je treba streho zamenjati, češ da na vseh koncih teče za tramovi. Na šihtu smo se ravno selili v novo halo in ni bilo misliti, da bi dobil dopust. Pa še obljubljeno mi je bilo, da če bom priden, me bodo vzeli za stalno. A je mama toliko časa sitnarila, da sem šel k zdravniku, češ da me boli v križu. Dobil sem bolniško, da smo se doma veselo lotili dela. A me je nekdo zašpecal, šef mi je brez mu ali bu pokazal vrata in me za povrh poslal še v tri krasne.

Seveda sem za vse, kar je bilo zelo narobe, obtožil mamo, ki me je v zameno začela grdo zmerjati, tudi s pankrtom in izmečkom. Odvihral sem v gostilno in se ga prvič v življenju do mrtvega napil. Če me ne bi našel neki naključni sprehajalec, ko sem ves pobit ležal pod cesto, ne vem, ali bi ostal živ. Odpeljali so me na čiščenje želodca, zaradi hudih glavobolov, ki sem jih po tistem imel, pa sem začel nekontrolirano jemati različne tablete, tudi pomirjevala. Počasi sem ugotovil, da so vse babe pokvarjene, da bi me vse po vrsti izkoriščale in mama je takšno mnenje še podžigala, tako da sem ostal lepo doma, njej na ramenih, bilo je prav čudno, celo vesela je bila tega. Če so me ljudje le preveč zafrkavali, sem se ga spet napil, začel sem se tudi prenažirati, kot bi se želel kaznovati, da sploh obstajam. Nekako sem spackal vozniški izpit in potem sva kupila avto. Komaj sem se skobacal vanj, saj sem se v nekaj mesecih zredil na več kot sto kilogramov. Če sva kam šla, kjer naju niso poznali, so naju imeli za par, kar pa – roko na srce – tako kot se je slišalo, nikoli nisva bila.«

Z leti jo je Dejan vedno pogosteje spraševal, kdo je njegov oče, a nikoli ni dobil odgovora. Še več: mama mu je zagrozila, da raje umre, kot da bi mu povedala. Ko je umrla babica, sta v hiši ostala sama. Mama je imela težave z očmi, tako da doma ni mogla več delati. Pa tudi sicer je kot šivilja zelo slabo zaslužila, tako da sta se komaj prebijala skozi mesec.

»Potem je zbolela še ona. Za enako boleznijo kot njen oče. Na srečo je bila usoda z njo bolj usmiljena, tako da je umrla prej, preden se je začelo najhujše. Dnevi, ko smo jo pokopali, se še do danes v moji glavi niso zbistrili. Oviti so v meglo, čeprav so od takrat minila tri leta, imam občutek, da bo zdaj zdaj vstopila in me vprašala, ali sem kaj lačen. Brez nje sem še bolj propadal, še več pil, goltal tablete, dokler si nisem v obupu prerezal žile. Zdravniki, pa tudi tvoja prijateljica so me prepričali, da je še vredno živeti. Za zdaj jim verjamem, kdo ve, morda imajo prav. Veliko slikam, se družim z nekaterimi, ki sem jih spoznal v bolnišnici, po mami imam nekaj malega pokojnine. Umrl ne bom, razen, če sam ne bom tako hotel,« je še dodal, ko sva si stisnila roki in me je pospremil do avtomobila.

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / petek, 8. julij 2011 / 07:00

Srečno, Primož!

Tradicionalni vikend Športa in zabave v Žireh, dan gorenjskih planincev na Zelenici in slovo Primoža Peterke od tekmovalnega skakanja.

Objavljeno na isti dan


Mengeš / četrtek, 30. maj 2013 / 15:04

Pobuda za izredno sejo o krvavškem vodovodu

Mengeš - Člani Civilne iniciative Mengeš – Alpska voda izpod Krvavca (CIM-AVK) so županu Francu Jeriču in Nadzornemu odboru občine Mengeš podali pobudo za sklic izredne seje občinskega sve...

Nasveti / četrtek, 30. maj 2013 / 14:47

Tanja odgovarja

Lepo vas pozdravljam. Imam nekaj vprašanj, midva oba z možem sva ostala brez službe in me zanima, ali jo bova dobila in kdaj naj bi jo. Zanima pa me tudi najino zdravje in kako bodo otroci...

Razvedrilo / četrtek, 30. maj 2013 / 14:43

Da na dan mladosti

Zala je pred kratkim praznovala rojstni dan, svojemu Jožetu pa dahnila 'da' na dan mladosti.

Šport / četrtek, 30. maj 2013 / 14:21

Naši odbojkarji zanesljivo najboljši

Ljubljana - V prvem krogu kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu 2014 so naši odbojkarji v dvorani Stožice ta konec tedna z odliko opravili svoje nastope. V treh dneh so trikrat zma...

Šport / četrtek, 30. maj 2013 / 14:12

Še načrtujejo odličja

Letošnja sezona se je sicer za naše veslače že začela, vendar jih najpomembnejše tekme še čakajo, na njih pa načrtujejo tudi odličja.