Ponosna na otroke

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 9. maj 2013 / 06:00

"Še danes se imava rada, to je glavno," po petdesetih letih zakona pravita zlatoporočenca Marija in Lojze Jeras iz Kranja.

Marija Brezar in Lojze Jeras sta usodni \'da\' dahnila 27. aprila 1963 na matičnem uradu v Kranju, na istem mestu pa sta si minulo soboto, dobrih 50 let kasneje, znova obljubila večno ljubezen in zvestobo. Sama sprva nista razmišljala o praznovanju zlate poroke. »Na to idejo so prišli najini otroci, nato pa sva si rekla: zakaj pa ne. Obred je lep, ob številnih ločitvah pa sva po 50 letih srečnega zakona lahko vzor otrokom in tudi drugim,« razmišljata 69-letna Marija in 76-letni Lojze.

Za organizacijo njune zlate poroke so poskrbeli hčeri Tjaša in Lea ter sin Grega. Mamo so presenetili s šopkom, ki je bil zelo podoben poročnemu, a v nekoliko modernejši različici, sicer pa je obnovi poročne zaobljube sledilo kosilo na Bledu z najbližjimi sorodniki in prijatelji.

Prav na petdeseto obletnico poroke sta bila Jerasova s prijatelji v toplicah. Čeprav obletnice nista obešala na veliki zvon, so jima prijatelji pripravili prijetno presenečenje, ki je zlatoporočenca zares ganilo. »Zjutraj so prišli v najino sobo s šopkom in šampanjcem, napisali in prebrali pa so nama tudi pesem ob 50-letnici zakona,« se spominjata.

Za uspešen zakon je po njunem ključna ljubezen od prvega dne: »Še danes se imava rada, to je glavno. Sicer pa v zakonu ni vedno vse v rožicah; tisti, ki pravi, da je, se zlaže. Moraš biti popustljiv, razsoden, treba je sklepati kompromise.« Po 50 letih sta, pravita, najbolj ponosna, da jima je uspelo vzgojiti poštene in delavne otroke: »Vsi so doštudirali, razumejo se med seboj, lahko se zanesejo drug na drugega. To odtehta vse.«

Lojze in Marija sta se prvič videla 10. oktobra 1960 na njenem domu v Kranju. Tedaj 23-letni Lojze je namreč obiskal prijatelja padalca Janeza Brezarja, s katerim sta se spoznala na služenju vojaškega roka v padalski enoti, hkrati pa spoznal še njegovo simpatično 16-letno sestro Marijo. Med njima je preskočila iskrica, dve leti in pol kasneje pa sta se tudi poročila.

Lojze izvira iz Mekinj pri Kamniku, pri štirinajstih pa je odšel k mojstru Debeljaku v Kranj, kjer se je izučil za kolarja, kar je bila njegova otroška želja. V delavnici, kjer so izdelovali smuči in sani, je delal 17 let, nato pa je poklicno pot nadaljeval v Savi, kar mu je bolj ustrezalo zaradi varstva otrok.

Marija je kot izučena krojačica vrsto let delala v Ibiju, upokojitev pa je dočakala kot prodajalka v Živilih. Za šivalni stroj je sedla vsako prosto uro, otroci pa so bili tako vedno oblečeni po najnovejši modi. Z lastnimi rokami sta zgradila tudi hišo, skupno delo pa ju je, pravita, najbolj osrečevalo in povezovalo. Kasneje sta tudi otrokom pomagala pri gradnji domov.

Po upokojitvi sta spet našla čas zase. Lojze je v zadnjih dvajsetih letih obiskal večino slovenskih vrhov, pri 65 letih je prehodil tudi Slovensko planinsko transverzalo. Zelo rad je tudi smučal. Marija je zaradi težav s koleni že pred leti morala opustiti hojo v hribe in smučanje, novo veselje pa je našla v slikanju, najraje upodablja naravo in rože. Jerasova ob ponedeljkih redno hodita z upokojenci plavat v kranjski bazen, v veliko veselje so jima tudi vnuki: Žiga, Matija, Ela, Miha, Jaka in Jure. Od nekdaj rada skrbita za vrt in dom, kamor se njuni otroci zelo radi vračajo, pa ne samo ob takšnih in drugačnih jubilejih, ampak tudi ob čisto običajnih dnevih. Kot pravijo, ni boljšega kot hladno pivo ali dišeča kava v krogu družine na vrtu pod domačo trto …