Nazaj na začetek

Bosi tek ni ne atrakcija ne modna muha, ne navadna norost, ampak edini način teka.

Tako pravi peščica tekačev, ki za tek ne rabijo obuvala. Bosi tek je vrnitev k najbolj naravnemu načinu gibanja, ki telesu dopušča, da najde svojo tehniko in tako cel gibalni sistem obremenjujejo samo toliko, ko je nujno potrebno, je najkrajši opis, ki ga poda Marko Roblek, guru bosega teka v Sloveniji. Tudi drugi strokovnjaki trdijo, da sta hoja in tek z bosimi nogami zdravilna, človeka naj bi olajšala različna kronična obolenja in nanj vplivala blagodejno ter ga »spet« povezala z naravo. Sliši se kot obrabljena fraza, vendar ni čisto tako.

Vsi, ki so se opogumili in so poizkusili teči bosi, povedo, da je to hkrati boleče in prijetno. To pomeni, da traja kar nekaj časa, preden se naša razvajena stopala dovolj prilagodijo hoji in teku brez obuvala. Prilagoditev poteka počasi, in če ti uspe prebroditi prve bolečine in nelagodnosti, postaneš ponosen na samega sebe, da ti je uspelo nekaj, za kar si vedel, da je naravno, vendar tudi za današnje čase skrajno nenavadno. Bosi smo edino na dopustu, na primer, ko iz morja prepešačimo nekaj metrov do ležalke na plaži. Tisti najbolj leni si kdaj pa kdaj natikačev ne nataknejo tudi, če gredo z ležalke do šanka. Na koncu počitnic opazijo, da so odebelili podplate in da se pravzaprav bolje počutijo. Zakaj se bolje počutijo, pa imajo strokovnjaki prave znanstvene razlage …

Pa vendar, če srečate tekača brez tekaških copat, morate priznati, da je videti nenavadno, celo smešno, da ne napišem še kaj bolj »nesmešnega«. Ampak, stvari se premikajo … nazaj k naravi, nazaj na začetek.

Dokaz je 3. slovenski bosi tek, ki ga organizirajo Marko Roblek, Igor Zonik in Športni center Maratonc. Tako kot prva dva bosa teka se je tudi tretji zgodil na kranjskem stadionu in je bil povsem netekmovalnega značaja, vendar s humanitarno gesto. Tudi letos se je zbralo lepo število privržencev »čisto naravnega teka«. Še bolj razveseljivo je dejstvo, da so bosi tekli tudi otroci. Netekmovalni značaj pomeni, da štoparic in štartnine ni, da šteje samo druženje in izmenjava »nenavadnih« izkušenj, ki jih ponuja tek brez kakršnegakoli obuvala.