Marxov Kapital

»Kot kapitalist je [kapitalist] le poosebljen kapital. Njegova duša je duša kapitala. Kapital pa ima en sam življenjski gon, gon po tem, da se uvrednotuje, da ustvarja presežno vrednost, da s svojim konstantnim delom, produkcijskimi sredstvi, vsrkava največjo mogočo množino presežnega dela. Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava.« In še: »Večje ko je družbeno bogastvo … večja je industrijska rezervna armada … Toda večja ko je ta rezervna armada v razmerju do aktivne delavske armade, množičnejše je konsolidirano presežno prebivalstvo, katerega beda je obratno sorazmerna z mukami njegovega dela. In večji ko so nazadnje najrevnejši sloji delavskega razreda in industrijska rezervna armada, večji je uradni pavperizem. To je absolutni, obči zakon kapitalistične akumulacije.«

Prebrali smo dva značilna odlomka iz novega prevoda Marxovega Kapitala v slovenščino. Zahtevni in obsežni prevod je delo Mojce Dobnikar, izid pa je kot naročen. V založbi so ga pospremili z razlago, ki sledi. »Novi prevod prve knjige Marxovega Kapitala prihaja v primernem trenutku, v času gospodarske krize, ko kapitalizmu, kakor je običajno v takšnih trenutkih, odpada človeški obraz, pod njim pa se odkriva njegova pošastna narava. Spajdašenost kapitalistov in njihovih političnih predstavnikov v nezakoniti ali zakoniti korupciji, rezanje socialne države ter delavskih plač in pravic v imenu konkurenčnosti, množična brezposelnost in revščina, ki se jima oblastniki le posmehujejo – razlogi, ki so množice v zadnjih mesecih prignali na ulice, se vse bolj kažejo ne kot osamljeni izbruhi krize vrednot ali pravne države, kakor jih skušajo predstaviti naši poklicni pravičniki, ampak kot običajen način delovanja kapitalizma. Med nami in našimi sosedi je razlika morda le v tem, da je zaradi obližev tranzicijskega gradualizma slovenski obraz kapitalizma zdržal nekoliko dlje. Objava Kapitala kapitalizma sicer ne bo sesula, kakor ga tudi ne bo sesul Kapital sam, ponuja pa priložnost, da množice prepoznamo skupen interes in kapitalizmu izpulimo čekane, s katerimi vsrkava naša življenja.« Novi izid Kapitala v slovenščini je tudi najbolj primerna počastitev spomina na avtorja, ki je umrl pred 130 leti, 14. marca 1883 v Londonu. In ne nazadnje tudi letošnjega praznika dela, ob katerem izhaja ta zapis. Do naslednjega prvega maja bi lahko Kapital prebrali in premislili, kako je v naših dneh z nami in z Njim?