V majhni šoli je kot v družini

Iz dolge doline Kokre v tem šolskem letu najmanjšo podružnično šolo na Gorenjskem obiskuje šest otrok. V preteklosti jih je bilo tudi okoli sto.

Pred nedavnim so v Kokri 110. obletnico svoje šole proslavili skupaj z materinskim dnem. Majhna šola in kraj, ki je razpotegnjen po dolini reke Kokre ter predstavlja najdaljšo vas v Sloveniji, sta tesno povezana. Šola predstavlja srce in kulturno središče kraja in takratni dogodek je nedvoumno sporočal: šole ne damo in želimo, da ostane kljub majhnemu številu otrok.

Pouk v trojni kombinaciji
Šest jih letos obiskuje pouk, po dva v prvem, drugem in petem razredu. Kombiniran pouk v Kokri, sedaj podružnici matične šole Matije Valjavca v Preddvoru, poteka že od samega začetka (1903). Najpogosteje je pouk potekal v dveh ali treh oddelkih. Po letu 1950 pa je bilo nekaj let na šoli kar od 5 do 7 razredov. Od leta 1970 je bil vpis v prvi razred vsaki dve leti (kombinacija 1. in 3. razreda, vsako drugo leto pa 2. in 4. razreda), od leta 1995 dalje pa je vpis v šolo vsako leto. Učiteljica Irena Končan, ki tu uči deveto leto, in je dinamičnega poučevanja v trojni kombinaciji že dodobra navajena, nam pojasni, kako s kolegico Silvo Markun obvladujeta pouk od 1. do 5. razreda: »Učenci se ob navzočnosti ene učiteljice učijo vsi hkrati. Vsebine, ki se dajo kombinirati, se obravnavajo hkrati, s tem da se prilagodi stopnja zahtevnosti. Ko pa skupna obravnava vsebin ni mogoča, učiteljica razlaga vsakemu razredu posebej, preostalim učencem pa naloži samostojno delo. Dva razreda seveda precej lažje kombiniraš kot tri. Pred nekaj leti pa se je eno šolsko leto na naši podružnici izvajala celo četverna kombinacija, ki jo je vodila takratna kokrška učiteljica Katarina Prelog. Kombinacija razredov je vsako leto drugačna, na pouk se mora učiteljica doma vsakič dobro pripraviti – za vsakega od treh razredov posebej (po učnem načrtu) in to še med seboj smiselno povezati. Učiteljici se v razredu menjavata, poskrbljeno je tudi za jutranje in popoldansko varstvo, za pouk angleščine dobita pomoč kolegice iz Preddvora. Tako na mnogih področjih ponuja podružnica učencu nadstandardno šolanje.«

Končanova vidi veliko prednosti majhne šole: oseben pristop učiteljice k vsakemu učencu, veliko individualnega dela, manj konfliktov in stresov pri učencih, več povezanosti med njimi, več možnosti za izražanje in aktivno sodelovanje pri pouku, več samostojnega dela, bolj utrjena učna snov in zaradi tega kakovostno znanje … Nekatere oblike dejavnosti so ob manjšem številu učencev lažje izvedljive, pravi učiteljica in kot primer navede izlet otrok s kočijo ob Blejskem jezeru. Sicer pa so s šolo tesno povezani tudi starši in drugi krajani.

Iz petega razreda gredo otroci iz Kokre v matično šolo v Preddvor. V šolski kroniki smo zasledili, da so učenci v preteklosti dobili »izpisnico«, ko so se iz Kokre odšli šolat v Preddvor. Za otroke iz Kokre je bilo srečanje z veliko šolo precejšnja sprememba. Nekdanji učenec Primož Bergant se je spomnil, kako je bil v preddvorski šoli prvič poklican k tabli za spraševanje. Tega v Kokri niso poznali, saj je učiteljica njihovo znanje ugotavljala sproti med poukom. Primož je prvo spraševanje dobro prestal, ne ravno s petico, ampak pozneje je oceno z lahkoto popravil. Na šolo v domači vasi ga vežejo lepi spomini, tudi na ure telovadbe, med katerimi so pogosto nosili drva, kar danes ocenjuje kot primerno vzgojno potezo. Da ima majhna šola veliko prednosti na vzgojnem področju, je prepričana tudi upokojena učiteljica Anica Jenko.

Na peči so sušili mokra oblačila
V Kokri je učila 36 let, to je bilo njeno prvo in edino delovno mesto, na katerem je bila od prvotno trirazredne osnovne šole, ko so imeli pouk tudi še ob sobotah. »Pouk je bil v razredu, v lepem vremenu pa kar na Mežnarjevem travniku,« se spominja Anica Jenko. »Otroci so z oddaljenih samotnih kmetij hodili v šolo tudi po uro daleč. Pozimi zaradi visokega snega niso ostajali doma, pač pa se je zgodilo, da so v najtežjih razmerah Suhadolnikove deklice prespale kar v šoli. Peč je bilo treba zakuriti ob štirih zjutraj, da se je do dopoldneva ogrela in so se na njej do konca pouka posušila mokra otroška oblačila in čevlji.« Razmere so se v šoli zadnja desetletja precej spremenile, njena vloga pa ostaja vedno enaka: da bi se otroci v njej veliko naučili in dobro počutili, je prepričana upokojena učiteljica, ki majhne šole ocenjuje kot elitne, saj je v njih več možnosti za individualno poglobljen pouk.

Ko so ob letošnjem materinskem dnevu in 110-letnici šole nanjo obujali spomine nekdanji učenci, je Primož Bergant prebral pismo svojega prastrica, 95-letnega Andreja Virnika, najstarejšega učenca šole v Kokri. Obiskoval jo je še kot osemletko v letih 1925–1933. Takrat so morali otroci pred šolo in po njej doma še veliko delati. Tudi pozneje je bilo še tako, ko je v šolo hodil danes 83-letni Jože Rezman: »Šolar sem bil pred drugo svetovno vojno, po njej mi ni bilo več treba v šolo, ker sem bil že star petnajst let. V šolo smo hodili peš, za malico je bilo tisto, kar smo prinesli s seboj. V razredu nas je bilo dvajset, pri pouku pa smo potrebovali zvezek, pero, ki smo ga pomakali v črnilnik, svinčnik in radirko. Šolo sem imel po eni strani rad, ker sem se lahko učil, toda v razredu je pogosto pela šiba. To je vihtela učiteljica, župnik pri verouku pa nas je kaznoval s težkim lesenim metrom … Razliko v primerjavi z današnjo šolo vidim v tem, da jo danes lahko izdela vsak, včasih pa to ni bilo samoumevno.« Učiteljica Mija Kuhar, ki danes poučuje v nekoliko večji podružnični šoli na Jezerskem, je v Kokri učila šest let in z družino v njej tudi stanovala. »Skoraj družinsko vzdušje, ki vlada v tako majhnih šolah, kakršna je v Kokri, bi morali obdržati. Otroci so bolj sproščeni, pomagajo si med seboj, učiteljica ima lahko z vsakim od njih neposreden stik. Dobijo tudi veliko znanja.« Tudi sedanji učiteljici pritrjujeta, da otroci veliko znajo, kar dokazujejo tudi z uspehi na različnih tekmovanjih.

Šolanje v Kokri letos končujeta Zala in Beno. Naslednje šolsko leto bo v edini učilnici v Kokri znova samo šest učencev, to bo povsem fantovska generacija. Prihodnja leta so demografsko malo bolj obetavna. Za ohranitev šole pa je najprej potrebno, da mlade družine iz vasi svoje otroke vpisujejo v domačo šolo.