Pesmi upora sporočajo: za svoje pravice se moramo boriti

Kristalna dvorana škofjeloškega Sokolskega doma je pokala po šivih in občinstvo se je razlivalo še v preddverje, ko je tam na povabilo občine in občinskega odbora Združenja borcev za vrednote NOB nastopal Ženski pevski zbor Kombinat.

Koncert je bil seveda v počastitev 27. aprila, dneva upora proti okupatorju. Vzdušje je bilo prisrčno, toplo, a hkrati odločno in uporniško. Ob spremljavi moških instrumentalistov so Kombinatke pele na odru, peli pa smo tudi v dvorani, kjer je bilo med poslušalci res videti veliko sivih glav, še več pa je bilo srednje generacije in presenetljivo veliko zelo mladih obrazov. Dogodek je bil pravzaprav nekakšna vstaja v malem in upajmo, da zdaj, ko smo to razkrili, organizatorji na dom ne bodo dobili položnic! Ob začetku koncerta si verjetno nihče ni predstavljal, da bomo zadnjo pesem, Internacionalo, v stoje s pestmi, dvignjenimi visoko v zrak, peli vsi skupaj. Zanosno doživetje, ki je marsikomu privabilo solze v oči.

Sestre, le k soncu
Pesmi upora, ki jih poje Ženski pevski zbor Kombinat, so nastajale v zelo različnih časih in na različnih koncih sveta, a jih vendarle povezujejo brezštevilne nevidne niti, je na koncertu povedala povezovalka Maksimiljana Ipavec, članica zbora. Rojevale so se iz trpljenja, v stiskah in v zatiranju, a so iskrice upanja in ena od vezivnih niti je tudi radost, ki jo izražajo. Koncert je bil tako tudi zanimivo in poučno potovanje po svetu uporniških pesmi: od utrujenih in ponižanih žensk na piemontskih riževih poljih, do ruskih carističnih ujetnikov, med brezpravne tovarniške delavce v ZDA, med španske republikanske borce, in seveda do naših, slovenskih partizanov. Morda niste vedeli, a tista znana Bratje, le k soncu, svobodi, je nastala v carski Rusiji, pri nas jo je iz nemščine prevedel Mile Klopčič, Kombinatke pa so si dovolile majhen popravek – namesto »bratje« pojejo »sestre« – v človeški zgodovini je, pravijo, neskončna vrsta brezimnih, a pokončnih, pogumnih in svobodoljubnih žensk in tem posvečajo to pesem.

Pesem o juhi
Običajno smo prepričani, da so uporniške pesmi vse udarne, močne in odločne, a ni tako. Ko so se ameriški delavci leta 1937 upirali v veliki splošni stavki, so vzeli v eno roko aluminijasto skledico, v drugo pa žlico. Te skledice so bile prazne, kadar pa so bile polne, je v njih plavala nekakšna brozga, ki je označevala njihov položaj – da niso cenjeni, da jih izkoriščajo in jim jemljejo dostojanstvo. Občutenje svojega položaja so zlili z melodijo, ki so jo poznali, škotsko narodno My Bonie is over the Ocean. Tako je nastala Soup Song (Pesem o juhi) – porogljiva, posmehljiva in ironična. Večkrat tudi slišimo, da smo nemočni, da se nič ne da spremeniti, da je najbolje, da se človek pobriga sam zase, ampak – tako Kombinatke – zgodovina človeštva ve, kdo ima največjo moč! Leta 1971 je izšla na singel plošči Lennonova Power to the People (Moč ljudem) in tudi to smo slišali na koncertu.

Solidarnost na prvem mestu
Kdo so torej članice zbora, ki je v petih letih doživel nesluten uspeh in popularnost – njihov prvi CD je na vrhu prodajanih in vabijo jih na številne koncerte, svoja prepričanja pa imajo možnost izraziti tudi v mnogih medijskih intervjujih? Zbrane so z vseh koncev Slovenije, različnih poklicev in različnih starosti. Družijo jih ljubezen do petja in vrednote, ki jih širijo s pesmimi, ki jih pojejo: tovarištvo, solidarnost, srčnost, pogum, upor proti krivicam. Ker je med njimi mnogo mladih mamic, se jih od 80 članic zbora na enem nastopu nikoli ne zbere več kot petdeset. Pravzaprav je bilo to, po besedah zborovodkinje Mateje Mavri, le enkrat, leta 2011 na državni proslavi v Cankarjevem domu. Sicer pa je zadovoljna, če jih na odru stoji okoli 35. Toliko jih je bilo tudi v Škofji Loki in med njimi dve Gorenjki.

Vitka in dolgolasa Tea Derguti iz Kranja na odru v prvi vrsti zbora deluje kot živi steber upora in svobodoljubja, o sebi pravi takole: »Ja, lahko rečem, da sem uporniška. Vendar dokler nisem prišla v Kombinat, tega nisem znala izraziti, niti nisem vedela natančno, od kod je to v meni. To, da se lahko izražam skozi petje, mi zelo pomaga. Te pesmi so nastale iz stisk, zelo lahko se poistovetim z njimi, poleg tega mi pomagajo razumeti in izraziti današnjo situacijo v družbi. Vidim, da pesmi govorijo prav o tem, kar ljudje doživljamo danes.«

Članica je štiri leta in sodelovanje v zboru ji veliko pomeni: »To je skupina močnih žensk, od katerih se lahko veliko naučim. V tem času smo postale znane, čeprav ne želimo biti popularne, a je vendarle dober občutek, ko na primer v neki drogeriji zagledam naš CD. Glede na to, da širimo vrednote solidarnosti, se podobno obnašamo tudi druga do druge. Vse se začne med nami in šele potem lahko to širimo naprej. Poslušamo stiske druga druge, sočustvujemo, smo prijateljice in tovarišice.«

Ljudje so se prebudili
Urša Vavpotič je doma iz Gorij pri Bledu in na Filozofski fakulteti končuje diplomo. Kaj jo je pripeljalo h Kombinatkam? »Že dolgo časa sem si želela najti zbor, kjer bi lahko pela in vaje ne bi potekale prav vsak dan, saj sem še imela študijske obveznosti. Sem aktivistka, delujem tudi kot prostovoljka in v teh krogih sem izvedela za ta zbor. Zelo blizu so mi vrednote, ki jih ŽPZ Kombinat sporoča s svojimi pesmimi. Poleg petja me je torej pritegnila tudi vsebina. Imamo poslanstvo in to, kako ga uresničujemo, je preseglo moja pričakovanja. Dolgo časa mi je bilo zelo moreče opazovati pasivnost ljudi, in potem se je končno zgodilo, lani smo se državljani le prebudili. Petje pesmi je zame način izražanja mnenja, aktiviranja, z njimi širimo sporočilo, ki govori o tem, da se za svoje pravice moramo boriti. Ljudje so nas na vstajah takoj posvojili, te pesmi poznajo, takoj so se poistovetili z njimi.«

27. april je tudi, kako simbolično, peta obletnica ustanovitve tega zbora. Kako jo nameravajo praznovati in v kakšnem duhu? »Na ulici,« se zasmeje zborovodkinja Mateja. »Zamislile smo si, da bomo po Ljubljani imele nekaj gverilskih nastopov.« Kaj to pomeni? »To pomeni, da se bomo postavile na nekem mestu, na primer na Prešernovem trgu, in tam zapele dve ali tri pesmi. Potem se bomo sprehodile naprej in na drugem mestu spet zapele ... Glede na to, da je za dan upora napovedana tudi 5. Vseslovenska ljudska vstaja, se bomo med svojim gverilskim pohodom po mestu ustavile tudi tam. Del članic zbora pa se bo proti večeru pridružil koncertu TPPZ Pinko Tomažič ob dnevu upora v Stožicah. Seveda pa se bomo pozneje tudi same še malo pozabavale.«

V juniju Ženski pevski zbor Kombinat napoveduje tudi mednarodni festival samoorganiziranih zborov »Vsi v en glas«, nastopili bodo zbori iz bivših jugoslovanskih republik. Pred tremi leti so bile namreč povabljene v Beograd, in tam so vzpostavile stike s podobnimi zbori. Tako da letos same organizirajo podobno srečanje. Festival bo potekal v Španskih borcih, delno pa tudi na ulicah Ljubljane.