Smeh in energija z Mihom

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / petek, 26. april 2013 / 06:00

Batičem iz Šempasa. Mladim vinarjem, ki nadaljuje zgodbo svojega očeta, čeprav je ta še ni zaključil. Miha je tokrat obiskal vinergiste, Damir Salkič pa je bil ta večer večkrat Damjan.

Ko sem se prvič srečala z vinergisti, še niso bili društvo oziroma klub. Takrat so povabili v svojo družbo Marjana Simčiča, znanega vinarja, ki je degustacijo njegovih vin pospremil z resnejšimi zgodbami, medtem ko je Miha Batič ravno tako poskrbel, da smo si zapomnili, kaj smo okušali, vendar tu brez smeha in šal ni šlo. Mladi vinar je sicer fabulozno zamudil krepko uro, vendar nejevolje med prisotnimi ni bilo.

Kultura pitja vina na Gorenjskem očitno narašča. Temu so sploh naklonjeni mlajši, saj je v klubu Vinergija, ki je svoje uradno odprtje doživel v soboto, večina mlajša od tridesetih let.

Novoustanovljeno društvo ljubiteljev dobrega vina z Gorenjskega je predstavilo svoj program za leto 2013, navdušenja nad predstavljenim Batičevim izborom pa tudi ni skrivalo. Na koncu je celo izbralo svoje najljubše vino, kar pa ni bilo ravno tako enostavno, kot je bilo videti. Pa so se potem odločili za zlato in srebrno stopničko.

Prisotne je nagovoril tudi energični predsednik društva Gašper Špec, ki je sam strasten ljubitelj vina in sommelier. Sploh pa je fant 'gor rasel' v domačem okolju, ki je naklonjeno turizmu in vsemu, kar je povezano z njim. Spregovoril je o društvu, razložil ime Vinergija, nekaj besed pa posvetil tudi gostu in njegovim vinom, ki so zelo priljubljena na Japonskem.

Batiča predvsem ljubljanske frajle najbolj poznajo po njegovem roseju. Steklenica je zanimiva, malce posebna, okus dobro sprejet, vino vrhunsko skomercializirano – če se lahko tako izrazim, saj poleg penin deklice rade naročijo 'Batičevega roseja, prosim'. Tudi cena je prava. Medtem ko za moj okus v njegovi paleti vin najdemo kaj bolj zanimivega. Ob imenu Angel Rdeče se poznavalcem sploh našpičijo ušesa. Tokrat pa smo poleg Rebule 2011, ki je zelo ustrezala vinergistkam; pa Roseja 2012, ki je še tako mlad, da je z vonjem prodornejši in bolj sočen kot z okusom – tega še razvija; posebnega roza tena Sivega Pinota 2011, ki obeta, in Zarie 2011, ki bo iz leta v leto le še boljša, spoznali tudi Angel Belo Rezervo 2009. Velika steklenica temne barve dejansko skriva drugačnost, ki je navdušila večino. Postavlja pa se vprašanje, zakaj: ker je Rdeče že utrlo pot pričakovanju Belega; je pritegnila Mihova zgodba o tem, kako je vino nastalo, dejansko pa vino obeta, vendar meni osebno za zdaj ni blizu. Morda čez kako leto dve; mogoče pa lahko že jutri, ob kaki drugi priložnosti. Pri vinu je včasih pomembno – ne, je pomembno – tudi vzdušje, družba, okolje, v katerem ga tisti trenutek pijete. Dejansko se ne veže samo na hrano, tudi na okolje, moment.

Kot presenečenje pa je Miha prinesel s seboj Chardonnay 1999, ki je kljub svojim letom še vedno zelo živ in če sem prav razumela, je njegov oče nekoč rekel, da tega vina sploh ne bodo dali na trg, ker je tako dobro, da se boji, da ne bo mogel letnika ponoviti.

Vinergisti pa so za najljubši vini večera izbrali Angel Belo, srebrna pa je bila rebula.

Odličen uradni del večera so člani nadaljevali in zaključili kar z after partyjem, ob sproščenem klepetu v enem blejskih lokalov.