Tok je to, par Karluškm

Z Raubarskim cesarjem v treh različicah, gledališki, knjižni in likovni, se je v nedeljo zvečer v Poljanah končala Tavčarjeva poljanska retrospektiva.

Tudi zadnji od štirih, vsakokrat na svoj način posebnih, nedeljskih večerov, ki so v okviru tako imenovane Tavčarjeve poljanske retrospektive v Poljanah kulturno bogatili letošnji prehod iz zime v pomlad, je bil predvsem v eni točki na las podoben predhodnim trem. Pet minut pred začetkom prireditve sem z vhodnih vrat v prostor gledal v do zadnjega kotička polno dvorano KD Poljane, v kateri, kot sem izvedel kasneje, že pol ure pred začetkom predstave ni bilo več prostega mesta. Le Izidorjevi prijaznosti se gre zahvaliti za ogled predstave iz prve vrste. Po predhodnih treh uprizoritvah oziroma predstavitvah Tavčarjevih literarnih del, vezanih za Poljansko dolino: Holekovi Nežiki, Šarucovi slivi in Cvetju v Jeseni, so za zaključek v današnji čas priklicali še spomin na nekdanjo veliko uspešnico poljanskega odra, igro Raubarski cesar.

V Poljanah so Raubarskega cesarja, po več Tavčarjevih novelah ga je dramatiziral in režiral Igor Torkar (1913-2004), letos bi torej pisatelj in režiser, ki je precej časa preživel na svojem vikendu v Poljanski dolini, praznoval sto let, prvič izvedli leta 1973. Predstava je več let veljala za eno najbolj odmevnih predstav na poljanskem odru, ki je več let polnila dvorane do zadnjega kotička. Ne le na domačem odru, ampak tudi na gostovanjih. Igra je bila celo posneta kot televizijska igra v naravnem okolju za RTV Slovenija, kjer je prav tako doživela številne ponovitve.

Glavni akterji letošnje Tavčarjeve poljanske retrospektive z Andrejem Šubicem na čelu, ki je v projekt dal srce in dušo, so tokratni dogodek zasnovali kot kolaž med televizijskim posnetkom in živo igro. Potem ko se je na platnu odvil posnetek uvodnega dela skoraj štirideset let starega črno-belega televizijskega posnetka, se je v naslednjem kadru platno dvignilo in na odru so igro nadaljevali v večjem delu isti igralci, ki so Raubarskega cesarja igrali leta 1973 ali v drugi postavitvi 1977. Publika je z navdušenjem spremljala čudovit preplet obrazov takratnih dvajset- ali tridesetletnih mladcev in mladenk na filmskem platnu in današnjih čilih upokojencev, ki so zbrali pogum in nastopili še enkrat. Vse tiste, ki danes ne igrajo več, je na odru uspešno vodila že pred štiridesetimi leti velik talent, danes pa prva igralka Loškega odra Juša Berce. Nekoč in danes prečudovita v vlogi Karlovške Lenke. »Tokratne odlomke igre sem še posebej z veseljem režiral, ker sem vedel, da bo v vlogi Tomažka lahko igral moj nečak Jaka Šubic. V prvi predstavi ga je igral njegov že pokojni oče in moj brat Marjan, v drugi izvedbi sem ga igral jaz, tokrat pa Jaka,« je ob zaključku predstave poudaril Andrej Šubic, ki je kot idejni vodja Tavčarjeve retrospektive v dvorani požel glasen in še kako zaslužen aplavz.

Po »rauparskem kolažu« so na odru predstavili tudi izid knjige z besedilom dramatizacije Raubarskega cesarja v poljanskem narečju, v knjižni slovenščini pa sledi še pet Tavčarjevih novel, po katerih je Torkarjeva dramatizacija nastala. V knjigi sledita še dva zapisa o njem. Andreja Šubica, ki Torkarja opisuje kot soseda, prijatelja in na neki način tudi Poljanca, in njegove hčere Mojce Šuklje, ki govori o svojem očetu, ki je bil tako uporen bojevnik na eni kot liričen romantik na drugi strani. Pogovor o knjigi je v nadaljevanju vodila Milena Sitar, ki je prav tako vseskozi sodelovala v poljanskem kudu. O njej sta spregovorili tudi Maja Šubic, ki je pripravila ilustracije za knjigo, in Nives Lunder, ki je knjigo oblikovala. Prisrčen spomin na »raubarske čase« izpred štirideset let in hkrati čudovit kulturni dogodek v današnjem času sta v preddverju zaključila še pravi raubarski golaž in karluška polenta. Ne dvomim, da prav tako slastna kot tista iz Tavčarjevih novel.