Prvo srečanje "drakslarjev"

Sobota je bila v Poljanski dolini namenjena spoznavanju tradicije in umetnosti oblikovanja lesa. Na Visokem so se srečali slovenski in tuji "drakslarji", kot se po domače imenujejo lesostrugarji.

Visoko - Med pobudniki srečanja je bil Stanislav Lamovšek, lesostrugar, ki še vedno večino kruha služi s kovinostrugarstvom: »Danes smo tu, da prikažemo naše delo, obiskovalcem pokažemo kvaliteto izdelkov, finost obdelave in se »drakslarji« tudi bolje spoznamo.« Če je v tujini lesostrugarstvo priznana umetnostna obrt, je pri nas še nekoliko drugače, saj tudi Lamovšek priznava, da na samostojno pot še ne upa.

Da bo srečanje tako uspešno, komaj kake pol ure po začetku je bilo na Visokem polno obiskovalcev iz vseh koncev Slovenije, si ni upal misliti: »Iskali smo v temi, odziva pa sem zelo vesel.« »Zelo rada imam izdelke iz lesa in ideje, ki jih iz sebe iztisnejo mojstri stružnice oziroma umetniki lesa,« nam je zaupala Martina Hrovat, ki je občudovala dvanajsterico strugarjev pod Tavčarjevim kozolcem.

Med njimi je bil tudi Matija Hiršenfelder, dobitnik zlate vitice, nagrade za posebne rokodelske dosežke, ki je o svojem delu pripovedoval kar med izdelovanjem umetelne skledice: »Danes vsi govorijo o izumiranju obrti in tradicije, mi pa pravimo, da je naše delo popularno.« Njemu je, tako pravi sam, uspelo po naključju. Zaposlen v prototipni delavnici Litostroja se je znašel na razpotju, ali čas porabiti koristno, ali ga potratiti. »Enostavno sem se lotil in začel ustvarjati,« pravi.

Skledice, ki so njegov zaščitni znak, in so plod ročnega dela, so pred kratkim navdušile tudi slovenski protokol. In obiskovalce. Razlog najbrž tiči tudi v tem, da ne gre za serijsko proizvodnjo. »Kdor kupi mojo skledo, bo imel na mizi unikaten izdelek, ki ga ne bo imel nihče drug,« pravi Lamovšek, Hiršenfelder pa, da ima vsak »drakslar« svojo pot, svojo smer, ki jo izpolnjuje: »Vsak izmed nas dela nekaj drugega.« Pove tudi anekdoto, kako se je nekega dne odločil, da bo izdelal tri skledice. »Ni šlo, vse so šle v nič, saj ne gre na silo.«

Organizatorka Katka Žbogar iz rokodelskega centra Duo je bila v soboto na Visokem že ob 6. uri. Več ur kasneje je bila navdušena nad odzivom, nad predstavitvijo rokodelcev, predstavitvami in razstavami, tudi nad nastopom dua Bakalina. Zadovoljstva ni skrival niti domači župan Milan Čadež: »Moj osnovni poklic je kovinostrugar, zato mi tudi drakslanje ni tuje.«

Skupaj smo si ogledali tudi urejanje škofove sobe v dvorcu ali bolje obednice freisinških škofov, ki je polna poslikav, obokanega stropa in štukatur, ki bo maja gostila prvo Poroko na Visokem. Od porok in drugih prireditev si veliko obeta tudi gostilničar Boštjan Poljanšek: »Od prejšnjega tedna naprej je dvorec odprt vse lepe dni, s pomočjo tovrstnih prireditev tudi dobro obiskan.«