Punca za vse situacije

Honda je lani predstavila zelo zanimiv model, ki je križanec med enduro terenci in hitrimi cestnimi potovalniki. O tem, da gre za prepletanje dveh ali celo več svetov, priča že samo ime - Crosstourer. Torej - kros-potovalnik, ali pač potovalni križanec.

Motocikli tega tipa so zadnja leta med najbolj priljubljenimi na svetu, za kar je poskrbel največji nemški izdelovalec s svojim modelom GS. In prav v ta segment je Honda postavila svojo lepotico.

Motocikel je dobil srce zasnove V4 – torej so štirje valji s skupno prostornino 1237 kubičnih centimetrov postavljeni v obliko črke V, kar zagotavlja močan potencial navora in dinamičnega izkoriščanja moči, ki jo zmore. In te moči je veliko – kar 95 kilovatov oziroma skoraj 130 konjskih sil. To zadostuje, da se dve močni osebi peljeta dinamično po še tako zaviti in strmi cesti, motor ima normalen, ne preglasen, uglajen zvok, in vleče gladko skozi celotno delovno območje. Kljub veliki moči je dovolj varčen, da se na vsaki poti ne bo treba držati za glavo. Moč se na pogonsko kolo prenaša preko kardana, ki je med boljšimi in ne cuka.

V sedlu se sedi udobno, vendar zaradi višine motocikel ni primeren za nizko rasle voznike. Sedenje je še posebej udobno tudi zaradi dokaj visoko nameščenega krmila, ki omogoči lahkotno upravljanje sicer težkega vozila. In čeprav je vetrobran dokaj majhen, svoje delo opravlja odlično – tudi pri zelo visokih hitrostih na avtocesti in tudi, če je voznik zelo visok.

Ker gre za težak motocikel, ki zmore prepeljati dve dokaj težki osebi z dokaj visoko hitrostjo, je še kako pomembno, da ima vgrajene odlične zavore. Sistem Dual C-ABS je pravzaprav zavorni sistem ABS, ki ustavlja varno in učinkovito, deluje pa tako, da obe zavori primeta tudi takrat, kadar sprožite bodisi samo sprednjo ali samo zadnjo. Od najsodobnejše elektronike mu dela družbo sistem TCS, ki preprečuje zdrsavanje pogonskega kolesa pri premočnem navijanju ročice za dodajanje plina. Kurjenje gum torej odpade.

Od naprednejših funkcij ponuja dobro informativen potovalni računalnik, kakšnih drugih igračk, kot so tempomat, prilagajanje režima delovanja motorja ali elektronsko nastavljivo vzmetenje, pa Japonci za zdaj ne vgrajujejo.

V vožnji lahko Hondo samo pohvalimo. Kljub teži je v zavojih lahkotna, učinkovita, hitra in stabilna. Manj prijetna je na slabših voznih podlagah, saj je kljub enduraški zasnovi opremljena z dokaj kratkim zadnjim amortizerjem – zato na kakšno hudo udobno potikanje po brezpotjih raje kar pozabite. Vendar pa so zato lahko ovinki čez Sorico, ali pa morda daljši izlet v Dolomite kar idealno okolje za tole divjo kraljico.

Užitkarska, nenaporna in zmogljiva zadeva, ki jo lahko le priporočamo. Ni pa med cenejšimi …

Pohvalimo:
+ Odličen agregat, dobra zasnova.
+ Dobra ergonomija in vetrna zaščita.
+ Dobra zmogljivost na asfaltu.

Pograjamo:
- Zadnje vzmetenje (lahko se ga zamenja).
- ABS in TCS nista najbolj primerna za makadam.