Letos štartali v Črni gori

BAM.Bi-jeva Dalmacija tour bo prihodnje leto dopolnila petnajst let. Vreme letos udeležencem ni prizanašalo, vendar najbolj zagnanih kolesarjev ne ustavita ne veter ne dež. No, mogoče počena zračnica. A še to le do zamenjave ...

Prvi dan Dalmacija toura je vodja odprave, stari BAM.BI-jevski kolesarski maček Aleš Kalan v črnogorskem Ulcinju udeležence razdelil v več skupin, kjer je takoj padla moja teorija, da tudi če bi bila rekreativna kolesarka, si ne bi upala z njimi dejansko na kolo. Zadnja skupina je imela sicer zarisano isto pot, a je bilo vse prilagojeno zmožnosti kolesarjev v skupini. Kljub dežju pa se je takoj po zajtrku nekaj kolesarjev odločilo, da bodo do Petrovca na Moru vseeno kolesarili. Prva etapa je bila dolga 99 kilometrov in kar težavna. Klanci in spusti, ovinkasta in ozka cesta. Ob sončnem vremenu bi bili nagrajeni s pogledom na Skadarsko jezero. Žal se je dežju kasneje pridružila še megla. Najpogumnejši so vztrajali, vendar je bilo na poti do cilja toliko okvar, kot jih do sedaj Dalmacija še ni beležila. Zračnica na zračnico. Kup je bil vse večji, v kombijih vse več takih, ki so morali odstopiti, tako da je etapo končalo le deset do petnajst srečnežev. Naslednji dan je bila planirana etapa do Tivata, prekolesarili naj bi 101 kilometer, vmes je bil načrtovan tudi vzpon na Lovčen, na 1597 metrov. Mraz in leden dež sta vzpon preprečila.

Črno goro smo zapustili naslednji dan in po sončnih 132 kilometrih je bil cilj Neum. Naslednja etapa, dolga 112 kilometrov, je kolesarje vodila do hrvaške Brele, a jutro v Neumu je spet postreglo z močnim vetrom in rahlim dežjem. No, redke, ki so se odločili za kolo, je kasneje vreme nagradilo z izboljšanjem, drugi pa so se po nastanitvi v hotelu na Makarski rivieri odločili za popoldansko kolesarjenje.

Zadnji dan Dalmacije toura 2013 je bil sončen. Po 125 kilometrih se je etapa zaključila na domačiji Kalpič v Radonićih pri Šibeniku. Vmes je dogodivščino na kolesu popestril tudi kronometer, kjer smo si vsi najbolj zapomnili besno kolesarjenje posameznika skozi cilj, medtem ko so pravila določala ekipo treh, štel pa je čas zadnjega. Spomnim na kup praznih zračnic s prvega dne, pa odtrgan Galofov pedal, Lojzetovo montiranje strehice na zadnje kolo, dekliški dresi kombinacije hlačnega krila, Borisovi zadnji vzdihljaji moči in besno zatrjevane, da v kombi ne gre, so še živi in na obraz rišejo nasmešek.

Zaključek: vreme morda res ni bilo najboljše, kar ni zmotilo ne kolesarjev ne vzdušja, če pa bi se kdaj v prihodnosti odločila za dejansko udeležbo na kolesu, potem bi se za začetek morala spoprijateljiti s specialko, je pa res, da bi bila že na začetku na boljšem glede britja nog.