Kako sva se spoznali (1)

Včasih, ko kaj napišem, nujno potrebujem ostro oko in še bolj ostro kritiko, ki me prizemlji in mi dopove, kaj je v napisanem dobro in kaj narobe. Tekste, ki sem jih pošiljala Rozi po pošti, je prej kot v enem tednu pregledala, marsikaj prečrtala, zraven pa dopisala svoje pripombe.

Všeč ji je bilo, ker so me zanimali »stari časi«, jezilo jo je, ker je družba, katere del je bila, s takšno lahkoto pometala pod preprogo vse, kar je dišalo po nekdanjih vrednotah. Tega ni mogla odpustiti niti svojim bližnjim. Zmeraj, ko sem jo obiskala, mi je ob odhodu zabičala, da naj mi nikoli ne pade na pamet, da bi preveč razvajala otroke. Bila je trdno prepričana, da nas bo razvajenost pokopala in uničila.

Ko sva se spoznali, je praznovala 73. rojstni dan. Sploh ne vem, kako je minilo dvajset let, zadnje čase je jamrala, da ne zmore več toliko kot včasih, da je postala stara, meni pa se je zdela ves čas enaka. Potem pa me pokliče njen sin in pove, da je v kuhinji padla s pručke in si zlomila kolk. Pa da je še nekaj časa krevsala sem in tja, trmasto stiskala zobe, ne da bi povedala, da jo zelo boli. Komaj so jo pregovorili, da je dovolila, da so jo končno odpeljali k zdravniku, operacija je sledila naslednji dan, okrevanje, pa toplice in nato tisto, čemur Roza pravi »zadnja postaja« – dom za starejše.

»Imam zelo strog urnik, fizioterapija, prehranjevanje, počitek, tako da ne vem, kdaj lahko prideš,« mi je dejala po telefonu. Imela sem občutek, da me noče videti, zato sem sklenila, da jo presenetim. Kar se pa pravil tiče, pa tako ali tako že vrsto let menim, da so nekatera pravila postavljena točno zato, da jih z užitkom kršimo.

Roza je bila v sobi sama. »Gospa, ki je bila z mano, je ravno včeraj umrla,« mi reče namesto pozdrava. Še mene je stisnilo pri srcu in za trenutek sem pomislila, kako neki bi se počutila v okolju, kjer so smrti nekaj samo po sebi umevnega.

»Pa še na balkon ne moreva, da bi se malo nadihali svežega zraka,« je nato pojamrala. Zunaj so se, kot že mesece pred tem, vlekli sivi oblaki vse do tal, pršelo je, bilo je res turobno in zoprno.

»Mene ne bo nihče zafrkaval, niti tisti zgoraj ne,« se je nato zasmejala in pritisnila na daljinec. Zaslišali so se Vivaldijevi Štirje letni časi in v majceni sobici je bilo v trenutku vse drugače.

»Človeštvo bi moralo biti bolj humano naravnano do starosti. Ko bi dopolnili 80 let, bi nam morali dati injekcijo, da bi zaspali in vsi bi bili srečni. Mi, ker bi imeli lepo smrt, in mladi, ker bi se znebili nepotrebnih stroškov,« je razpredala.

Bilo mi je hudo, ker sem videla, da ji gre voziček, s katerim se je morala gibati po ozkem prostoru, na živce. Po tihem sem jo razumela, da noče ob sebi videti nikogar, ki bi – nepovabljen – od blizu opazoval njeno nemoč.

Ponoči ne more spati, zato veliko bere. Bila mi je hvaležna za škatlo knjig, ki sem jih prinesla s seboj. Povedala mi je, da imajo v domski knjižnici samo »staro šaro«, kar je že stokrat prebrala. Kriminalkam in drugim napetim zgodbam sem dodala drobno knjižico pesmi Vinka Möderndorferja Skala in srce. Da bo še malo za dušo, sem ji poskušala ugajati.

Na srečo je potem sama začela kritizirati politiko. V razmišljanjih sva bili mičkeno na različnih bregovih, ravno toliko, da je bila izmenjava mnenj zmeraj zelo sočna, lahko tudi glasna in udarna. Tisti dan, očitno, ni bila ravno v dobri koži, saj je zmerjala in udrihala čez »svoje«, da skoraj nisem mogla verjeti svojim ušesom.

»Tisti, s katerimi smo se skupaj borili, so že pokojni. Njihovi otroci pa so bili vzgajani v izobilju in ni prav, da smo razvajencem dali v roke še oblast. Uničili nas bodo,« je bentila.

Medtem ko sem jo poslušala, sem se začela zavedati, da sva en špasen par. Ona me je preko mojega pisanja dobro poznala, včasih me je v stilu učiteljice in učenke marsikaj spraševala, jaz pa sem o njej vedela bore malo. Zgolj to, da ima enega samega sina, veliko vnukov, pravnuka, da je bila nekoč učiteljica, da so se je ljudje malo bali, ker je bila ostrega jezika, drugega pa nič.

»Kaj, ko bi mi malo pripovedovali o sebi?« sem jo prosila.

»Potem bo čas hitreje mineval,« sem še dodala. Na srečo sem imela pri sebi diktafon, hvala bogu, da ga nosim s seboj kot mačka mlade.

Roza se je rodila v družini s petimi hčerkami. Oče je bil vaški veseljak, mama pa je bila tista, ki je garala in hranila lačna usta. Tudi moževa.

»Otroštva se nerada spominjam,« pripoveduje, »sestre, ki smo bile rojene v šestih letih, ena za drugo, smo se stiskale na peči, oče je stal sredi izbe in igral na orglice, mama pa je jokala za mizo, ker smo bile lačne, ni pa imela ničesar, da bi nam dala jesti. Še tistih nekaj soldov, ki jih je skrivala na tajnem mestu, za katerega je bila prepričana, da oče ne ve, ji je ukradel in zapil. Pojedle smo že vse posušeno sadje, iz predala, v katerem je mama hranila kruh, pobrale drobtine. Bilo je res grozno. Kot najmlajša sem bila nenehno lačna, verjetno zato, ker sem o hrani razmišljala od jutra do večera. Mama je grozila očetu, da ni vreden, da živi, da bi bilo najbolje, če bi ga kdo ustrelil, on pa se ni zmenil zanjo in je samo igral in igral. Ničesar več nismo imeli, kar bi še lahko prodali. Ko se je gradila železnica, so prišli k njemu in nikoli nismo izvedeli, za koliko je prodal zemljo, od katere smo živeli – vse, kar je dobil, je pretopil v pijačo ali pa odnesel h kurbam. Mama se je na vse kriplje branila, da bi nas poslala služit. Po vasi so se ravno takrat širile grozljive govorice o nekem kmetu, ki je izkoriščal pesterno, da je revše pri desetih letih zanosilo in potem sta na porodu umrla oba z otrokom. Seveda je potem ljudski glas prinesel na dan še številne druge zgodbe, ki so govorile o tem, kako grdo so na kakšni kmetiji ravnali z otroki, ki so prišli služit. No, potem pa se je zgodilo nekaj, kar je našo mamo še bolj utrdilo v prepričanju, da se kolo sreče obrača v pravo smer. Očeta je nekoč, ko je iz gostilne motovilil proti domu, zbil na tla konj in ga pomendral. Lastnik konja je imel zaradi očetove smrti tako slabo vest, da nam je po tistem vse do začetka druge svetovne vojne pomagal, kolikor je le mogel. Starejša sestra se je kasneje poročila z delavcem na njegovi žagi, naš dobrotnik jima je odstopil kajžo in plačal ohcet. Poleti smo mu pomagale na njivi, pozimi pa na žagi. Nikoli več nismo bile lačne in to mi iz tistega časa največ pomeni.«

(Se nadaljuje)