Kakšna Princesa I, Joži sem

Predsednik države Borut Pahor po novem svojo predsedniško pisarno deli s prijateljico zlato ribico. Potem ko jim je uspelo razrešiti težave s stalnim bivališčem, je pristala na ekskluzivni intervju z Malim Bratom.

Zlata ribica (fishis goldius), ki je sicer pred dvema mesecema zamrznjena pripotovala z Daljnega vzhoda, je bila pred nedavnim prodana slovenskemu predsedniku Borutu Pahorju, njen stalni naslov pa je njegova pisarna na Erjavčevi 17. Potem ko so končno uredili vse v povezavi z njenim akvarijem, da tudi njegovo povečanje ne bi bilo črna gradnja, je bila pripravljena dati ekskluzivni intervju za našo redakcijo.

Kako se počutite v družbi predsednika slovenske države, on vas imenuje kar Princesa I?

»Alo, jst sploh nisem nobena Princeska I, niti II niti III, ampak sem zlata ribica Joži, ki se dobro počuti v ribji koži. Toko, da mene klič'te kar Joži. Zdaj, kako se počutim pri Borčiju. Lej, glede na to, da sem bila kar nekaj časa zmrznjena, se zdajle počutim odlično. Borči je res prijazen človek.«

Kaj je tisto, kar govori o njegovi prijaznosti? Vas dobro hrani, vas hvali pred gosti, ki prihajajo v njegov urad, vas mogoče celo ogovarja?

»Lej, kar se futra tiče, je ta v redu. On se je povsem prilagodil meni. Dnevno poje le malenkost več, kot jaz, pravi, da zaradi linije, je pa tudi že pokusil ribjo hrano. Pravi, da sploh ni tako slaba. Vam rečem, da v njegov urad prihaja »svega i svašta«, kot bi rekli oni naši od dol. Ravno pred vami so bili tisti s prejšnje oblasti, ki so nekaj nabijali o modrem nebu in rumenem soncu, za vami pa pridejo strici iz ozadja. Zakaj pa mislite, da me je Borči našemil v morskega psa?«

Zakaj?

»Ja, da se me bodo mal' bal, halo …«

Ali se kdaj pogovarja z vami, se na vas obrača za nasvete?

»No, z nasveti je tako. Jaz sem mu pravzaprav že vse tri želje izpolnila, da so ljudje pozabili, kako je vodil vlado, druga je bila, da je zmagal kot predsednik, potem pa si je še zaželel imeti slovensko zastavo, da bo z njo navijal na tekmah slovenskih športnikov. Eeee, zdaj pa na voljo nima nobenega izpolnjevanja želja več, samo jaz ga malo farbam in mu še vedno marsikaj obljubljam. Saj ne ve. Pogovarja pa se z mano, to pa. Vsak dan zjutraj me preseneti s kakšno modro mislijo iz romana Nesrečniki, v zgodnjih popoldanskih urah pa mi vsaj eno uro bere zbrana dela Marxa in Engelsa, kar me prijetno uspava. Ob večerih, kadar je tu v uradu, mi pripoveduje zgode in nezgode iz predvolilne kampanje, ko se je šel različne poklice. To se smejiva. Ojoj. Lepo je.«

Pa ste mu že rekli, da ste Joži in nobena Princeska?

»Sem že hotela, pa sem se premislila. To bi mu lahko strlo srce. Oprostite, me že kliče Borut. Pogreša me, ker ve, da samo še jaz lahko rešim njegovo državo, ste vse želje že izkoristili. Prav smola no.«