Kje je najbolj kritično?

Papež Frančišek je v svoji velikonočni poslanici spregovoril tudi o kriznih žariščih tega sveta in potožil o puščavskih stanjih našega srca. Na severni polobli pa ljudje tarnajo, da tako hladne velike noči že dolgo ni bilo in se sprašujejo, zakaj je tako ...

Papeževa diagnoza krize
Osrednje človeško zborovanje v zadnjem času je bilo na veliko nedeljo na trgu pred Petrovo baziliko v Rimu. Tam se je zbralo okrog 250 tisoč katoličanov z vsega sveta, da bi pričakalo papežev blagoslov mestu in svetu (Urbi et orbi). Z našega vidika je posebej zanimiv papežev nagovor pred blagoslovom; v njem je namreč povedal tudi, v katerih delih sveta je zdaj po njegovem najhuje in najbolj kritično. Najhuje je v Siriji, kjer eni umirajo, drugi pa se podajajo v negotovo in težko begunstvo. Oboroženi spopadi povzročajo človeške katastrofe tudi v Maliju, Srednjeafriški republiki, na vzhodu Demokratične republike Kongo in v Nigeriji; v slednji, denimo, skrajneži zadržujejo otroke za talce. Najbolj kritično pa je na dveh starih kriznih žariščih. Eno je na Bližnjem vzhodu, v nerešenih spornih vprašanjih med Izraelci in Arabci, drugo pa na Korejskem polotoku, kjer totalitarni režim na severu svojo nezmožnost, da bi ljudstvu omogočil razvoj, »rešuje« tako, da ga ščuva in peha v vojno. Tudi sicer svetovni mir po papežu ogroža predvsem troje: pohlepni egoizem, trgovanje z mamili in z ljudmi in 'nepravično izkoriščanje naravnih virov'.

Taka je papeževa diagnoza krize. Kaj pa zdravilo? Da tega ni, vemo vsi. Frančišek je omenil tisto, ki je na voljo v božji lekarni. »Jezusovo vstajenje pomeni, da je ljubezen Boga močnejša od zla in smrti. Pomeni, da lahko ljubezen Boga spremeni naše življenje in omogoči, da puščavski deli našega srca vzcvetijo.« A tega zdravila se najbrž ne daje in ne učinkuje kar samo po sebi. Kako do njega, koliko ga vzeti, v kakšnih odmerkih, kako ga posredovati tudi tistim, ki ga odkrito zavračajo?

Osmero izsušenih veletokov
Papež je govoril o puščavskih delih našega srca, ki lahko z božjo pomočjo spet vzcvetijo. Kaj pa struge nekdaj velikih rek, ki so se zaradi človeških ravnanj izsušile – kako naj se spet napolnijo? V ameriški reviji National Geographic so popisali osem velikih rek, nekdanjih veletokov, ki jim grozi izumrtje. To so reke, ki nimajo več moči, da bi pritekle do morja. Najprej jih naštejmo: Kolorado, Ind, Amu Darja, Sir Darja, Rio Grande, Rumena reka, Tista, Murray. Stvar je v tem, da ljudje, ki živijo ob teh rekah, porabijo toliko vode iz njih, zlasti za intenzivno namakanje, da so njihove struge večino leta suhe. Opišimo jih le nekaj in le na kratko. Reki Amu Darja in Sir Darja sta nekoč napajali Aralsko jezero, eno največjih na svetu. Pa so se že v času Sovjetske zveze odločili, da bodo njuno vodo uporabili za namakanje kazahstanskih step, da bi na njih pridelali še več pšenice in bombaža. Vodo so porabili, namakanje je neučinkovito, Aralsko jezero pa skoraj izsušeno, že pol stoletja se krči in je že desetkrat manjše kot leta 1960. Rumena reka je druga največja na Kitajskem, šesta najdaljša na svetu. Leta 1931 je tako silovito poplavila, da je utonilo več milijonov ljudi. V zadnjih desetletjih so njeno vodo preusmerili na kmetijske površine, nekdanji veletok pa je bil 1997 kar 270 dni brez vode … Kaj pa Tista, ste zanjo že slišali? Napaja se s himalajskim snegom, dolga je le 315 kilometrov, teče skozi indijsko zvezno državo Sikkim in se izliva v reko Brahmaputra. Človeški posegi so »življenjsko črto Sikkima« tako načeli, da se je skoraj povsem izsušila. Tisoči kmetov in ribičev so ostali brez glavnega vodnega in prehrambenega vira, indijska vlada pa se kljub temu ne odpoveduje načrtom, da na reki zgradi še več jezov …

Zakaj tako dolga zima?
Na severni polobli imamo drugačne težave, mraz in vlaga trajata že predolgo. Zima, ki se izteka, je bila ena najdaljših. V Veliki Britaniji ne pomnijo tako hladne velike noči. Tudi v Moskvi, ki je vajena velikega snega in mraza, tako velikega že dolgo ni bilo. Razlog naj bi bilo globalno segrevanje. Zaradi njega se na Arktiki tali več snega in ledu kot v prejšnjih časih. Vlaga in mraz, ki pri taljenju nastajata, sta tako velika, da se širita še dlje proti jugu in povzročata zimske pojave, ki jih pod polarnim krogom nismo navajeni. Na Antarktiki pa v zadnjih letih opažajo obraten proces, vsako leto več morja zamrzne. Zakaj? V reviji Nature Geoscience (povzeto po STA) razlagajo, da naj bi bil ta fenomen posledica relativno hladne sveže vode, ki nastaja pri taljenju pod antarktično ledeno polico; ta voda ima relativno nizko gostoto, zato se zbira v zgornjem sloju oceana, hladne površinske vode pa nato v času jeseni in zime hitreje zamrznejo … Razumi, kdor more.