Bo še kdaj pomlad?

Vam stavek »še bo kdaj pomlad« zveni nekam znano? Najbrž ne. To je naslov pozabljenega filmskega scenarija, ki ga je leta 1950 napisal France Bevk; po njem je bil posnet film, imenovan po Trstu, za katerega so se takrat potegovali. Nadvse aktualno pa se sliši, če ta stavek postavimo vprašalno, tako kot je v naslovu: Bo še kdaj pomlad? Če bi odgovor iskali v vremenu zadnjih nekaj dni in tednov, bi si ne obetali nič dobrega. Zima se letos ne da, z neba kar naprej nekaj pada, enkrat dež, dostikrat sneg. Iz dolgoletnih izkušenj pa vemo, da se bo enkrat tudi to dolgotrajno slabo vreme obrnilo in prišla bo prava pomlad, tista s soncem in toploto. Kot kaže, bo bolje že konec tega tedna.

V naši državi je tudi sicer marsikaj bolj zimsko, zamrznjeno in bolj slabe »štimunge«. Do očitne otoplitve in razjasnitve pa je prišlo v slovensko-hrvaških odnosih. V teh se je, že odkar je razpadla nekdanja skupna država, kar naprej nekaj kompliciralo. »Bratje Hrvati« so v tem pravi mojstri, »Alpski Hrvatje« (tako je Ivan Tavčar svoj čas imenoval Slovence) pa se jim tudi ne podamo. No, v letu, ko Republika Hrvatska vstopa v Evropsko unijo, potrebuje tudi naše soglasje in zadnji čas se naši sosedje obnašajo bolj spravljivo. Vprašanja, ki jih nismo mogli ali hoteli rešiti v dialogu, prelagamo na mednarodne arbitre, najprej mejo na morju, zdaj še vprašanje hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke. To, kar smo v torek doživeli v našem Državnem zboru, pa je že prava pomladna idila: v klopi naših poslancev sta sedla tudi hrvaški premier in zunanja ministrica, naši vrli izbranci pa so v njuni navzočnosti soglasno prižgali sosedom zeleno luč na poti v Bruselj.

Prav nič pomladno ni vzdušje v naših javnih financah. Tajkuni so ob asistenci nekaterih politikov in bančnikov najprej uničili mnoge gospodarske družbe, zdaj pa so vsi skupaj na rob bankrota pripeljali še državo. Nova vlada obeta, da se bo temu izognila, zloglasne »bonitetne hiše« in vse pogosteje tudi ugledni tuji mediji pa napovedujejo, da bo vlada prisiljena zaprositi za evropsko pomoč in da je kazenska trojka že na poti. Kako bo v tem primeru z bančnimi vlogami državljanov? V slovenskih bankah naj bi imeli varčevalci kot fizične osebe oziroma zasebniki okrog 14 milijard evrov prihrankov, dolgov pa okrog osem (največ v obliki stanovanjskih in potrošniških posojil). To razmerje je še vedno ugodno. Bolj usodno je vprašanje, koliko denarja imajo tatovi slovenskega družbenega premoženja v tujih bankah, zlasti v t. i. davčnih oazah? Kako jih prisiliti, da bi ta denar vrnili? Če ne dobesedno, pa vsaj tako, da bi se denar vrnil v obliki naložb. Zdaj je v glavnem že opran, iz zgodovine politične ekonomije pa vemo, da se je prvotna akumulacija kapitala zmeraj dogajala kot rop, ki je bil naknadno politično in pravno legaliziran.

Kaj lahko k reševanju naše države, ki je še vedno velika vrednota, prispevamo državljani? Nekaj že tako, da tisti, ki imamo v bankah manj kot sto tisoč evrov, tega denarja ne dvigamo. Predvsem pa tako, da skuša vsak najprej poskrbeti zase in za svojo družino. Če bi bili uspešni kot zasebniki, bi najbrž uspevala tudi celota. Kar pa ni zmeraj lahko. Podjetij in ustanov, ki so jih uničili ali osiromašili pripadniki »novih elit«, sami ne moremo reševati. Za začetek nam ostanejo le drobni koraki. Na začetku pomladi bi mogoče kazalo razmisliti, kako povečati pridelek na zasebnih vrtovih, lastniških ali najetih. Mar ni nekaj že to, če bi si vse več družin na bolj ekološki način pridelalo več zdrave hrane …