Vse o imenih v Sloveniji

Kaj je pravzaprav ime, ki ga nosimo? »Ime je beseda (ali več besed), ki se uporablja za določevanje posameznega človeka, torej za razlikovanje posameznika od drugih ljudi. Uporabljamo ga za klic, s katerim se vzpostavi stik. Človeka spremlja od zibelke do groba, določuje pa ga tudi še po smrti. Ime je torej človekovo prvo in nemalokrat celo edino imetje.« Tako je pojem imena razložil leksikograf Simon Lenarčič, avtor ene najbolj dragocenih knjig, ki smo jih Slovenci dobili v minulem letu: leksikona z naslovom Vse o imenih v Sloveniji. Pa veste, koliko različnih imen imamo Slovenci? Na dan 1. januarja 2010 smo imeli državljani Slovenije kar 42.104 različna imena, in sicer 22.637 ženskih in 19.467 moških. Če pa izvzamemo dvojna imena (bilo jih je 12.161 ženskih in 10.297 moških), smo jih imeli več kot pol manj, »le« 19.646 različnih uradno zapisanih imen. Od teh je v knjigi na več kot tisoč straneh razloženih več kot 12 tisoč ali skoraj dve tretjini vseh v Sloveniji uradno zapisanih imen, od tega več kot tretjina prvič ali prvič pravilno. Vsako ime ima svoj opis, bodisi v obliki geselskega sestavka (teh je kar 4292) bodisi v obliki polgesla (t. j. gesla z zelo kratkim, jedrnatim opisom – teh je več kot 8500) …

V leksikonu je tudi nekaj dragocenih napotkov. Denimo: kakšno ime izbrati za slovenskega otroka? »Večina staršev se pri izbiri imena za svojega otroka ravna po trenutni modi, ta pa se vse pogosteje ne ozira na to, od kod se je ime vzelo in ali je vsaj napisano po slovensko. Toda ime je bistveni del človekovega jaza in eden od temeljnih kamnov, na katerih se gradi poleg samozavesti tudi narodna zavest! Zato Slovenec, ki se tega zaveda, zlepa ne bo izbral izrazito tujega imena, s katerim bi iz otroka že ob rojstvu naredil napol tujca v lastni domovini, marveč bo pobrskal med: a) izvirnimi slovenskimi in slovanskimi imeni, ki jih kljub krivični večstoletni izobčenosti iz Cerkve premoremo kar precej (med njimi je tudi nekaj čisto novih, več kot primernih za nove čase); b) svetniškimi in svetopisemskimi imeni z neštetimi jezikovno in pravopisno neoporečnimi ali udomačenimi različicami vred; c) ustrezno podomačenimi imeni iz svetovne književnosti, klasične glasbe, zgodovine, zemljepisa. Če pa bo izbral kako pri nas še neznano tuje ali na novo skovano ime, bo izbral tako, ki ne vsebuje tujih črk ali zevov in ne izraža pripadnosti drugemu narodu ali verstvu.«