Beli dim iz črne kuhinje

Že dolgo občinski svet (OS) ni skuhal česa tako okusnega kot 27. marca 2013, 22. seja: »Svetniki so na tajnem glasovanju zavrnili predlagani sklep o načinu financiranja političnih strank v občini Radovljica za 2013 in 2014. Predlog Darka Marolta, da občina političnih strank v tem obdobju ne financira, je podprlo trinajst svetnikov. Dvanajst jih je bilo proti ukinitvi financiranja, enako Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja – KMVI.« Kot občan, ki mu ni vseeno (www.e-kolo.si), o sklepu, ki je 'bel dim' iz črne kuhinje, razmišljam optimistično.

Prvič. Stališče KMVI je v nasprotju z dejanji. Namreč: zaradi 'ulice' je morala komisija vsem odpreti možnost kandidature za funkcije, saj je 'njihovih' zmanj­kalo. Za zmeren družbeni napredek so stranke prava pot, za našo občino pa dokazano stranpot. V lokalnih okoljih smo se dolžni dogovoriti o racionalnem upravljanju skupnega dobra (proračun). Siti pa smo strankokracije, a lačni demokracije. Tisti, ki podpirajo oblastiželjna strankarska vodstva, so slepi zagovorniki 'kuhinj'. Zadnjih štirinajst let je bil non-stop serviran kulturni boj 'naši – nenaši', ki je zastrupil ozračje. Za obloženimi mizami eni in isti, pošteni občani pa se občine izogibajo. Mešetarski občinski sveti niso bili kos domači nalogi, zaveza RS do EU: občanom omogočiti enakovredne pogoje za življenje. Skrbijo le za denarni tok od javnega k zasebnikom, vse koalicijsko 'filtrirano'. Nimamo primarnega konsenza o meritornem trajnostnem razvoju, zametuje se zdravo kmečko pamet in sanja piar obvoze demokraciji. Kaj bo olimpijski bazen z gib­ljivo streho in toplovod meščanom, ko pa s(m)o vaščani brez kanalizacije?

 

Drugič. Že dolgo smo dolžni premisliti našo ustavo, občinski statut. Zaradi 'kuhinj' oz. ape­titov starih mačkov občinski sveti niso zmogli dvotretjinske večine, obstoječi pa je zvarek še iz velike občine. Že desetletje okleščeni Bohinja, Bleda in Gorij v občinske svete volimo ljudi strankarskih izpostav, žegnanih v centralah. Statut pa kar koti raka v demokratičnem telesu. Primer: Ljubno 'zastopa' kar pet politično raznobarvnih svetnikov! Petina v OS, po številu prebivalcev bi jim pripadal eden. Volivcem na izvoljiva mesta ponujajo mrtve preverjence, namesto živih ljudi iz bivalno zaokroženih okolij. Stranke, ki so si zagotovile denar in prostore, si ne bi mogle postlati mehkeje. A njih setve ne dajo žita, le prepire o plevah. Nujno jih je 'osvoboditi' bremen strankarskih logotipov in na volilnem lističu zenačiti s krajevnimi listami.

 

Zakaj občutek, da ima ta OS priložnost občino demokratično utiriti? Z ukinitvijo zatečenih pravic s(m)o vsi akterji za jav­no dobro na enakem izhodišču, važni so programi in sposobna uprava. Krizo, pred katero si strankokrati (zaman) zatiskajo oči, lahko rešimo le z dialo­gom na strokovnih predlogih. Zato dajem predlog, da se prvega med nami voli kot sedaj, v občinski svet pa iz zaokroženih bivalnih okolij. Teh pa ne po­nazarjajo vse bolj odmrle krajevne skupnosti, ampak šolski okoliši. V treh osnovnih šolah se najpogosteje srečujemo tako odrasli kot otroci. Ti od malega življenjski okoliš jemljejo za svojega. Da pa bi o novem sta­tutu stekla javna razprava, mora občinski svet nadaljevati s sklepom začeto in prekiniti prakso 'zaprtih' obravnav o papirju, ki ga kracajo birokrati, komisija in župan. Če smo se sposobni pogovarjati o zgor­njem, bi 27. marec lahko postal občinski praznik. Radovljica – plaketam in zlatim kamnom navkljub – najbolj zaostaja prav pri dialogu.

 

Janez Urbanc,

Begunje na Gorenjskem