Prijatelja je najtežje reševati

Kranjski gasilci so na mednarodni vaji reševanja ob potresu v Bolgariji morali iz ruševin nepričakovano reševati tudi svoje kolege. Povsem drugače je reševati prijatelja kot pa neznano osebo, ugotavljajo.

Kranj - Prejšnji teden se je državna enota za iskanje in reševanje v urbanih okoljih vrnila z večdnevne vaje na severozahodu Bolgariji, na kateri so poleg slovenskih in bolgarskih sodelovali tudi reševalci s Češkega in iz Estonije, vsi vključeni v evropske mehanizme civilne zaščite za posredovanje v potresu v tuji državi. Iz Slovenije je na vaji sodelovalo 34 pripadnikov reševalne enote, ki so bili razporejeni v ekipe za iskanje, reševanje, zdravstvo, logistiko in zveze, med njimi tudi več Gorenjcev – devet kranjskih poklicnih gasilcev, statik Tomaž Pazler in Jernej Hudohmet iz kranjske izpostave Uprave RS za zaščito in reševanje.

Kot je pojasnil Domen Torkar iz Uprave RS za zaščito in reševanje, sicer vodja državne enote za hitre intervencije, je bila vaja v Bolgariji zelo obsežna in tudi naporna, saj je neprekinjeno potekala 36 ur. Z njim se strinja tudi poveljnik operative v Gasilsko reševalni službi Kranj Matej Kejžar: »Mislim, da so bili vsi udeleženci vaje zadovoljni zaradi spoznanja, kakšne napore zahteva tako dolgotrajno reševanje. Vsaj gasilci smo sicer navajeni marsikaj potrpeti, vendar imamo izkušnje zgolj s kratkotrajnimi, nekajurnimi intervencijami, nikakor pa ne dolgimi kar dan in pol.« Po njegovem so v Bolgariji pridobljene izkušnje reševalcev še toliko bolj neprecenljive, ker je vaja vključevala tudi več presenečenj in nepredvidenih zasukov. Med drugim jih je tako med reševanjem iz ruševin presenetil tudi popotresni val, v katerem je zasulo sedem gasilcev. »Reševanje svojih kolegov pa je bila izrazito čustvena izkušnja, pa čeprav je bilo samo za vajo,« je poudaril. Podobnega mnenja je tudi udeleženec mednarodne vaje Andraž Šifrer, prav tako kranjski gasilec: »Reševanje svojih sodelavcev in prijateljev smo doživljali zelo čustveno, še posebej zato, ker nismo vedeli, v kakšnem stanju so. Povsem drugače je pomagati nekomu, ki ga ne poznaš.«

Kljub velikim naporom, ki so jim bili izpostavljeni udeleženci mednarodne vaje, pa so ti bili le kaplja v morju ogromni obremenitvi, s katero bi se reševalci srečali ob pravem potresu, še razmišlja Kejžar. »Ta vaja nam je resnično dala misliti, kaj nas čaka, če bi do uničujočega potresa prišlo pri nas. Prav zato bi bilo dobro, če bi bili člani državne enote za hitre intervencije gasilci iz vseh poklicnih enot v Sloveniji in ne le iz petih,« je dejal. Poleg kranjskih gasilcev so med pripadniki državne enote še poklicni gasilci iz Novega mesta, Raven na Koroškem, Trbovelj in Celja.