Predstava brez aplavza

Publika je v četrtek na zadnji letošnji premieri Prešernovega gledališča, avtorskem projektu režiserja Oliverja Frljića z naslovom 25.671, obsedela v šoku, presenečenih obrazov, potnih rok in odprte vesti.

V dneh po predstavi še vedno razmišljam in se sprašujem, ne le, kaj sem videl in slišal, ampak predvsem globoko v drobovje čutil in nenazadnje spoznal v uro in četrt dolgem avtorskem projektu kontroverznega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića z numeričnim naslovom 25.671. Že slednji je takoj, ko ga pojasnimo, dovolj šokanten. Številka je namreč matematično natančen podatek, koliko ljudi je bilo 26. februarja leta 1992 izbrisanih iz registra občanov s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in je s tem izgubilo tiste človekove pravice, ki so sicer temelj vsake demokratične družbe. Predstava torej odpira temo, ki s strani slovenske države in posredno tudi nas, državljanov, volivcev ali nevolivcev, že enaindvajset let ni dobila svojega epiloga. Popravo krivice in odpravo izbrisa.

Želja avtorjev predstave, da obiskovalci ob vstopu v dvorano enemu izmed igralcev oddamo svoj osebni dokument, se sicer izpolnjuje počasi, a vendarle. Igralci v vojaških oblekah v ozadju odra na treh lestvah, simbolno podobo Triglava, na steno izpisujejo imena izbrisanih. Odtlej naprej dogajanje na odru vseskozi sili k preizpraševanju vesti, tako igralcev na odru kot naše pod njim. Brezkompromisno in brez vsakršnega dovoljenja, kot sončni žarki skozi ozonsko luknjo. Frljić v svoji značilni govorici političnega gledališča skozi kolaž resničnih zgodb izbrisanih na eni in fiktivnimi podobami iz slovenskega zgodovinskega spomina na drugi strani, odslikava vso tragiko izbrisa in njegove katastrofalne posledice. V odstiranju plasti dokumentov več kot dvajsetletne zgodovine izbrisa angažirano sodelujejo tudi igralci, ki ne igrajo zgolj predloženega jim besedila, ampak v dogovorjeni improvizaciji izražajo tudi svoja osebna mnenja do problema in tako tudi sami postajajo politični subjekti. Igralski ansambel: Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Matjaž Višnar izjemno spretno prehajajo iz enega stanja v drugega. Zdaj odstirajo tragično zgodbo izbrisane družine, se v zgodovinskem spominu ob zvokih pesmi Mi legionarji, mi domobranci, podrejajo vojaškemu terorju in v pretresljivem tonu nadaljujejo zgodbo, ki v zaključku dobi presunljiv epilog.

Pred tem se moški del protagonistov spusti v dvorano zbirajoč prostovoljne prispevke, ki naj bi jih država uporabila bodisi za odškodnine ali kakršnokoli reševanja problematike izbrisanih. Marsikateri gledalec je pozvan svojo vest izprašati tudi pred avditorijem, ne zgolj v tišini svojih misli. V narodovem značaju so avtorji predstave bržkone poiskali tudi sceno štetja denarja. Na premieri so prešteli 701,38 evra, ga zapakirali in poslali slovenski vladi. Tudi pozivu gledalcem v dvorani, naj dvigne roko tisti, ki v znak solidarnosti dovoli uničiti njegov pri vhodu oddan osebni dokument, je naletel na presenetljiv odziv. Kranjskemu občinskemu svetniku je sledil prvi odvetnik izbrisanih, njemu znani glasbenik in vsaj še pet, šest prostovoljcev. Cak s škarjami in dokument je bil prerezan.

Naj se vrnem na začetek. Izjemni igralci na koncu ne dobijo zasluženega aplavza. Tema predstave, ki brez zadržkov napada naša čustva, grobo trka na našo vest in v nas vzbudi (ali pa ne) sram, ker nismo naredili nič za vrnitev človeškega dostojanstva izbrisanim, je močnejša. Temu, kar se izbrisanim dogaja že enaindvajset let, kakopak ne gre ploskati. Kaj želi povedati predstava, ki ne gladi publike, ampak jo provocira? Sporoča nam, da smo državljani bodisi kot pasivni ali aktivni udeleženci vedno del tega, kar se v državi dogaja. Zato moramo imeti državo vselej pod nadzorom, naše oči morajo biti še toliko bolj odprte, da politika v našem imenu ne krši zakonov, ki smo jih ob osamosvojitvi in demokratizaciji družbe sami postavili. Drugo je sočutje, ki je kot tako v naravi človeka, v predstavi pa nam ga z ekscesnimi pojavi (zbiranje denarja, rezanje dokumentov) igralci dodatno spodbudijo.

Družbeno angažirane predstave so v Prešernovem gledališču v zadnjih letih sicer stalnica, kar gre nedvomno pripisati jasni usmeritvi umetniške vodje (tudi dramaturginja predstave) Marinke Poštrak. Kranjsko gledališče nas vselej postavlja pred ogledalo. Tokrat direktno, brezkompromisno, kot še nikoli. Prvi in doslej edini v Sloveniji. Projekt 25.671 bi preprosto morali videti vsi.