Slovenski impresionisti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. marec 2013 / 06:00

Velike reči so dostikrat po štiri. V Svetem pismu imamo štiri evangeliste. Na začetku slovenske moderne umetnosti pa sta dve vrhunski postavi, vsaka iz štirih mož. V književnosti Cankar, Kette, Murn in Župančič, v slikarstvu Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Ekipno ime: slovenski impresionisti. V letih 2008–2009 so na veliko razstavo v Narodni galeriji privabili več kot sto tisoč obiskovalcev! Od aprila do julija letos bodo na ogled v elitnem pariškem razstavišču Petit Palais. Lani pa smo dobili njihovo monografijo, najboljšo doslej. Napisala jo je dr. Beti Žerovc, umetnostna zgodovinarka.

V času, ko so ti nadarjeni mladi možje začenjali svojo umetniško pot, v domovini ni bilo ne ustreznih umetniških šol ne galerij, ki bi njihova dela promovirala in prodajala. Znajti so se morali drugače. Odličnega učitelja in svetovalca so našli v gorenjskem rojaku Antonu Ažbetu, ki je imel v Münchnu mednarodno priznano umetniško šolo. To je znano. Znano je tudi, da so bili v začetku vsi po vrsti bolj revni in večkrat lačni kot siti. Pa so tudi v teh rečeh izkazali posebno, moško nadarjenost. V tistem času je v Monakovem študiralo tudi kar nekaj mladih žena. Šolnina je bila za dame še posebej visoka in študij so si lahko privoščile le take iz premožnih družin. In tako je naneslo, da je Sternen v Ažbetovi šoli spoznal Rozo Klein, potomko ljubljanskih tiskarjev in se z njo oženil. »Louise van Raders, potomka zelo bogate in ugledne plemiške nizozemske družine, je leta 1902 postala žena Matija Jame … V tem kontekstu moramo omeniti tudi Jakopičevo ženo Ano Czerny in njene sestre, ki sicer niso bile slikarke, naj bi pa poravnale večinski delež računa za gradnjo slikarjevega razstavnega paviljona – torej prvega slovenskega likovnega razstavišča – in s tem ostale brez dediščine.« Še bolje se je znašel Ferdo Vesel, sopotnik veliki štirih slovenskega impresionizma. Poročil se je s svojo angleško kolegico ali celo učenko Jessie Case, ta pa je imela tolikšno doto, da sta z njenim denarjem kupila posestvo Grundelhof pri Šentvidu na Dolenjskem …« Običajne predstave o revščini večine naših umetnikov je torej treba jemati z rezervo, pomanjkanje denarja so kompenzirali z drugimi talenti. Brez rezerve velja le za našega Groharja, ki je bil v Ažbetovi šoli le krajši čas (za več je bil preveč reven) in si ni spomagal »v tem kontekstu« … No, tole le mimogrede, v knjigi gre predvsem za umetnost. Berite in se hkrati naglejte lepih slik.