Zanimanje za čebelarstvo je spodbudila tudi kriza

"V zadnjih letih se je med mladimi zanimanje za čebelarstvo tako povečalo, da mu po organizacijski plati že težko sledimo," je pred sobotno slovesnostjo ob 140-letnici organiziranega čebelarstva ugotavljal Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije.

Zime še ni konec. Ali je morda že znano, kako so jo čebele preživele?
»Ker je letos dokaj dolga zima, za zdaj še ni bilo toliko vzletov čebel, da bi lahko ocenili, kako so prezimile. Prve informacije kažejo, da so najslabše prezimile prav na Gorenjskem.«

Kaj je glavni razlog za to, da veliko čebeljih družin ne preživi zime?
»Najpomembnejša »krivca« sta zajedavec varoja, ki je problem vsega sveta, in spremenjene klimatske razmere – hitro menjavanje hladnih in toplih obdobij, pogostejše pojavljanje suše ... Vse to vpliva na manjšo odpornost čebel. Da so dejansko manj odporne, pove že to, da so nekdaj preživele z nekaj tisoč varojami, zdaj ne preživijo niti z nekaj sto.«

V praksi še vedno ni učinkovitega sredstva za zatiranje varoje ...
»Varoja je zajedavec, klop, ki je velik, kot bi človek imel ježa na sebi. Učinkovitega sredstva za njegovo zatiranje ni ne v Sloveniji in ne v Evropi. Kemičnih sredstev, ki so učinkoviti, čebelarji ne upajo uporabljati zaradi morebitnih ostankov v čebeljih pridelkih, vsa naravna sredstva pa so manj učinkovita. V Sloveniji je problem še toliko večji, ker imamo svoj panjski sistem, to je AŽ panje, za kakršnega v svetu ne delajo nobenih raziskav.«

Na nedavni problemski konferenci ste pozvali stroko, naj vendarle poskuša najti sredstvo za zatiranje varoj, ki bo učinkovito in hkrati ne bo »onesnaževalo« čebeljih pridelkov ...
»Vsi vemo, da na trgu ni čudežnega sredstva. Pomembno pa je, da stroka preuči razpoložljiva sredstva v naših klimatskih razmerah in v našem panjskem sistemu in da potem da čebelarjem čimbolj jasna navodila za uporabo. Najbolje bi bilo, če bi strokovnjaki lahko preskusili sredstva na svojih čebelah in potlej na podlagi lastnih izkušenj svetovali tudi čebelarjem.«

V zadnjem času je vse večji problem tudi huda gniloba ...
»Gniloba je kužna bolezen čebel. V čebelarski zvezi vemo, da devet veterinarjev, ki dela na področju čebelarstva, ne more samih sanirati razmer, zato predlagamo, da bi po vzoru drugih držav dodatno usposobili kadre, ki bi jim pri tem pomagali. Žal za to nimamo pravega posluha države. Če dodatnih kadrov ne bo, se bodo kužni krogi širili, s tem pa se bo še povečevala gospodarska škoda. Na okuženem območju namreč ni dovoljeno premikati in pasti čebel, čebele, okužene z gnilobo, je treba zažgati, nima pa gniloba nobenega vpliva na kakovost čebeljih pridelkov.«

Bliža se spomladanska setev. Kot vse kaže, naj bi kemično obdelavo (tretiranje) semena z neonikotinoidi prepovedali na ravni Evropske unije ...
»Pred dvema letoma smo bili v Sloveniji priča največjemu pomoru čebel. Ministrstvo za kmetijstvo je tedaj prepovedalo promet in uporabo fitofarmacevtskih sredstev z vsebnostjo klotiniadina, imidakloprida in tiametoksama, ki sodijo v skupino neonikotinoidov. Evropska agencija za prehrano je januarja letos objavila mnenje o vplivu teh neonikotinoidov na čebele in druge opraševalce, iz katerega je razvidno, da predstavljajo številna tveganja za čebele. Evropska unija je na podlagi tega mnenja februarja letos sprejela osnutek predpisov, s katerimi naj bi po letošnjem 1. juliju prepovedali tretiranje semena z neonikotinoidi. Članice unije naj bi o tem glasovale včeraj, v četrtek.«

Lani je bila pašna sezona zelo slaba, ena najslabših v zadnjih desetletjih ...
»Čebelar sem že petindvajset let, vendar tako slabe letine, kot je bila lani, še ni bilo. V Sloveniji smo pridelali od šeststo do sedemsto ton medu, povprečna letina je okrog 2.500 ton. Na Gorenjskem je bila še pod slovenskim povprečjem, nekateri čebelarji so ostali celo brez medu. Aprilska pozeba je uničila cvetlično pašo, zlasti akacijo, tudi gozd lani večinoma ni medil, posledice suše v precejšnjem delu države so se kazale v zelo slabi paši in pomanjkanju cvetnega prahu.«

Ali Slovenija v normalnih letinah pridela dovolj medu za lastne potrebe?
»Poraba medu na prebivalca znaša približno 1,3 kilograma, tako da bi ob povprečni letini skorajda lahko pridelali zadosti medu za lastne potrebe. Možnosti za povečanje pridelave so velike, rezerve so zlasti pri gozdni paši, ki je glede nevarnosti za pomore čebel manj problematična kot cvetlična; gozdni med pa je tudi zelo cenjen.«

Kakšni so obeti za letos?
»V tem času, kot smo zdaj, so dani še vsi pogoji za dobro čebelarsko letino, ampak tako kot kmetje smo tudi čebelarji močno odvisni od vremenskih razmer. Če ne bo poznih pozeb ter poleti ne preveč suho in vroče, bo letina dobra, v nasprotnem primeru pa je lahko spet slaba. Pričakujemo povprečno akacijevo pašo, zmerno do dobro lipovo in kostanjevo pašo, letos tudi smrekovo pašo ...«

Lani ste čebelarji tako kot kmetje utrpeli škodo zaradi suše. Pričakujete od države odškodnino?
»Problem je v tem, da nimamo pravilnika, ki bi določil posebnosti škode v čebelarstvu. Za čebelarje so naravna nesreča pozeba, daljše spomladansko deževno obdobje in suša, ki pa nam ne jemlje pridelka, ampak predvsem otežuje preživetje čebel. Želimo si, da bi bili glede škod enakovredni kmetom in da bi bili do odškodnine upravičeni tudi mali čebelarji, ki s svojimi čebelami prav tako pomembno prispevajo k opraševanju rastlin.«

Slovenski čebelarji si že nekaj let prizadevate v Evropski uniji zaščititi geografsko poreklo medu in registrirati označbo Slovenski med. Evropska komisija je zahtevala dopolnitev vloge ...
»Slovenija je dopolnila vlogo, zdaj čakamo na končno odločitev. Zapletlo se je zato, ker bi bila evropska posebnost, da bi geografsko označbo medu poimenovali po nacionalnem poreklu, torej kot Slovenski med, a Slovenija je tako majhna, da poimenovanje po posameznih njenih regijah ne bi bilo racionalno. Zdi se mi, da bi država pri teh prizadevanjih morala biti bolj prodorna. Ko gre za nacionalni interes, ni dovolj samo birokratska energija, ampak je treba dodati tudi dušo, pokazati čustva ...«

Torej ni možnosti, da bi imeli tudi Gorenjski med?
»Geografska označba Slovenski med omogoča regionalne in lokalne oznake, torej tudi označbo medu Slovenski med z Gorenjskega, Slovenski med - cvetlični med izpod Triglava ...«

Slovenski čebelarji ste v soboto v Celju praznovali 140-letnico organiziranega čebelarstva. Jubilej praznujete s prijetnim občutkom, da med mladimi narašča zanimanje za čebelarstvo ...
»Zanimanje za čebelarstvo je tolikšno, da mu po organizacijski plati že težko sledimo. Vsako leto organiziramo pet začetnih tečajev, na vsakega sprejmemo po petdeset tečajnikov, tako da smo v zadnjih letih izobrazili več kot tisoč čebelarjev začetnikov. S tem smo tudi pomladili čebelarsko organizacijo, saj smo povprečno starost članstva znižali s 66 na 59 let. Na šolah deluje tudi 120 čebelarskih krožkov, v katere je vključenih približno dva tisoč otrok.«

Je zanimanje za čebelarstvo spodbudila tudi kriza?
»Za to je več razlogov: prvič – pozitivna klima v čebelarstvu, drugič – čebelarstvo je zaradi odnosa do narave dobro sprejeto v družbi, in tretjič – kar precej ljudi se je začelo bolj resno ukvarjati s čebelarstvom po tem, ko so v krizi ostali brez službe ali so se jim zmanjšali prihodki.«

Je zaradi večje urejenosti v čebelarstvu kranjska čebela kaj manj ogrožena?
»Kolikor več imamo čebelarjev in kolikor boljše je njihovo znanje, toliko manj je kranjska čebela ogrožena, po drugi strani pa jo vse bolj ogrožajo slaba paša, varoja ...«