Na kolesarskem zemljevidu še pomembnejši

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / sobota, 16. marec 2013 / 06:00

Na kongresu Evropske kolesarske zveze je Škofjeločan Tomaž Poljanec, ki zadnja leta sicer živi v Šenčurju, kot prvi Slovenec postal eden od šestih članov predsedstva, kar je veliko priznanje zanj, pa tudi za naše kolesarstvo.

Šenčur - Nova kolesarska sezona se je te dni začela za tekmovalce, prav tako pa je prejšnji teden v Parizu potekal redni letni kongres Evropske kolesarske zveze. Novi predsednik je postal Francoz David Lappartient, 40-letni Škofjeločan Tomaž Poljanec pa je bil izvoljen v šestčlansko predsedstvo zveze. Z njim sva se pogovarjala po vrnitvi domov.

V kolesarstvu vas srečujemo že vrsto let, kako pa ste se sploh znašli v tem športu?
»Od malega sem imel rad šport in v Škofji Loki je bilo zanj res dosti možnosti. Tako sem smučal, igral rokomet, košarko … potem pa sem v šoli izvedel, da vpisujejo v Kolesarski klub Janez Peternelj. Šel sem na prvi trening, kjer nas je bilo kar veliko mladih fantov. Še sedaj se spomnim, da sta na prvi trening prišla Franci Plestenjak in Marko Polanc. Nikoli ne bom pozabil, kako sem ju občudoval in kako imenitni kolesi sta imela. Tako smo začeli trenirati, enkrat na teden pa smo se dobivali na dirkališču Save v Stražišču. Najboljše so nato konec leta povabili v klub. Tako sem tudi jaz prišel v Savo in od takrat naprej sem ves čas povezan s kolesarstvom.«

Čeprav ste imeli kot mlad kolesar tudi nekaj lepih rezultatov, saj ste bili kot starejši mladinec zmagovalec dirke po ulicah Kranja, pa ste kmalu spoznali organizacijo prireditev, dirk?
»Ja, že v Škofji Loki sem skupaj s klubom Janez Peternelj in Savo organiziral dirko po ulicah Škofje Loke. Takrat sem bil star dobrih dvajset let in že takoj sem ugotovil, da mi delo pri organizaciji dirk res ustreza. Nato me je v Savo povabil Miran Kavaš in nekaj časa sem bil trener dečkov. Kasneje sem prevzel delo prejšnjega tajnika v klubu Jožeta Gašperšiča, vmes pa sem bil ves čas vpleten v različne dirke, ki jih je organiziral savski klub. Veliko sem se naučil od Franca Hvastja, zadnja leta pa sem se vključil tudi v delo Kolesarske zveze Slovenije, zadnji mandat sem član predsedstva KZS in istočasno predsednik odbora za mednarodno sodelovanje.«

Prejšnji teden ste postal tudi član predsedstva Evropske kolesarske zveze, kar pa je v močni konkurenci in hierarhiji pomembnih kolesarskih držav veliko priznanje tako vam kot našem kolesarstvu. Kako vam je uspelo?
»Moje sodelovanje v Mednarodni kolesarski zvezi se je začelo ob svetovnem prvenstvu v Vareseju v Italiji, ko je bil tam istočasno tudi kongres Mednarodne kolesarske zveze. Iz naše zveze so me prosili, če bi sodeloval na kongresu. Tam nisem nikogar poznal, od vseh sem bil precej mlajši, vendar pa je kongres name naredil velik vtis. UCI je pač ena močnejših športnih zvez na svetu, trenutno je včlanjenih 178 držav. Tako smo se po kongresu na naši kolesarski zvezi dogovorili, da kandidiram za člana naše zveze in da začnem sodelovati v mednarodni zvezi. Pred štirimi leti sem šel prvič na kongres Evropske kolesarske zveze v Varšavo, začel sem spoznavati različne ljudi. Tako kot povsod je tudi v kolesarstvu pomembno, da dobiš prijatelje in sodelavce. Ko sem letos kandidiral za člana predsedstva, sem imel že kar nekaj dobrih znancev, pridobil sem si zaupanje, eden mojih prijateljev je postal tudi bivši generalni sekretar Evropske kolesarske zveze Roland Hofer iz Švice. On je v kolesarstvu že skoraj petdeset let, organizira številne dirke in bo aprila prišel tudi na našo dirko v Šenčur. Prav tako zelo dobro sodelujeva z novim generalnim sekretarjem UEC, Italijanom Enricom Della Casa.«

Kaj bo slovensko kolesarstvo pridobilo z vašo funkcijo?
»Dejstvo, da sem dobil mesto v predsedstvu Evropske kolesarske zveze, je velika čast za naše kolesarstvo. Zavedam se, da če ne bi naši klubi in naši kolesarji v zadnjih letih doživljali tako velikega vzpona, tudi jaz v tej zvezi najbrž ne bi bil. Slovensko kolesarstvo je postalo prepoznavno, Slovenijo velikokrat omenjajo kot majhno državo z velikim številom dobrih kolesarjev. Morda naše kolesarstvo z mojo funkcijo na prvi pogled ne bo imelo veliko, vendar pa smo bili doslej velikokrat odrezani od različnih informacij, za dogovore smo izvedeli, ko so bili že sklenjeni. Sedaj bomo imeli priložnost, da bomo vplivali na odločitve, vedeli bomo, kaj se pripravlja. Aprila imamo prvi sestanek v Parizu, nato se začenjajo različni kongresi evropske in svetovne zveze.«

Kljub temu da niste več v kolesarskem klubu Sava, vam torej izzivov v kolesarstvu ne manjka?
»Seveda ne. Prvi izziv je priprava kolesarske dirke v Šenčurju, kjer sem direktor dirke. Čeprav so me za sodelovanje sprva nagovorili domači kolesarski zanesenjaki, pa sedaj pri tem uživam, saj smo res dobra ekipa, ki ji ni ničesar težko narediti. Dirka bo letos 7. aprila na sporedu že petnajstič, prvič bo res mednarodna, vpisana v svetovni koledar, šteje pa tudi za avstrijski pokal. Pričakujemo okoli 150 kolesarjev, krog je dolg 26 kilometrov, dirka pa bo potekala praktično po vseh krajih po občini. Po šenčurski dirki imam že povabila za tujino, zanimivo je sodelovanje pri organizaciji na dirki po Kitajski, kjer kolesarstvo postaja zelo popularno.«