Vročica sobotne noči

Po prazniku dnevu žena je za darilo pripadnicam nežnejšega spola poskrbela najznamenitejša moška plesna atrakcija Chippendales, ki je v dvorani Grand Hotela Union v Ljubljani dvigovala temperaturo do vrelišča.

Deževne ljubljanske ulice sobotnega večera so zapuščali še zadnji člani vstajne množice, ki se je tistega dne znova zbrala v boju za pravice, medtem pa se je v preddverju dvorane Grand Hotela Union začela ustvarjati nova množica, ki ni puščala nobenega dvoma, da ve, zakaj je tam. Nastop naoljenih ameriških plejbojev Chippendales je kot magnet privabljal ženske vseh generacij, ki nikakor niso želele zamuditi moške eksotične atrakcije. Ta že več kot trideset let po vseh mestih sveta skrbi za eksplozije feromona in to jim uspeva tudi pri nas.

Petnajst minut pred začetkom nastopa se je dvorana že dodobra napolnila, le v zadnjih nekaj vrstah je bilo – povsem razumljivo – še nekaj prostora. Napetost in temperatura sta naraščali, nervozno iskanje pravih sedežev zamudnic pa se je izkazalo za povsem nepotrebno. Dvig odrske zavese je namreč razgrel vse oboževalke do te mere, da so že po nekaj trenutnih stoli služili le še kot podstavki za plastenke vode, nujno potrebne za hlajenje. Obvestilo o prepovedanem fotografiranju je izzvenelo kot slaba šala, saj so bile vse oborožene z mobilniki, ki so tokrat služili kot fotoaparati oz. kamere – res, le katera si ne bi želela imeti posnetka postavnih lasvegaških fantov za spomin.

In zasedba mišičastih frajerjev z izklesanimi telesi – vseh možnih izobrazb in poklicev, ki jih je po vsem svetu videlo že več kot dva milijona parov ženskih oči – je z nastopom res poskrbela, da se sobotna vročica še dolgo ni polegla, spomini oboževalk pa ne zbledeli. Glasbeno-plesni šov je bil kombinacija visoko oktanskega hollywoodsko-broadwayskega spektakla (James Bond!) ter 'umetniških' varietejskih točk s petjem in plesnimi ekshibicijami, ki so iz melodramatičnega pozerstva nezadržno kulminirale v slačenje oz. trganje majic in oblačil s teles, kar je publiko spravljalo v hipnotični trans in ekstatično kričanje.

Osnovni pogled na vse skupaj je paradoksalen: fantje sebe dojemajo kot umetnike, svoje nastope pa kot performans, medtem ko oboževalke v njih vidijo v prvi vrsti zgolj slačifante, ki burijo domišljijo. Obojim pa je skupno to, da se ves čas zavedajo, da gre za iluzijo, igralski šov, daleč od realnosti. Pa vendar: ta iluzija je vredna užitka, ki ga ne more sprati niti hladen dež, ki je vse pričakal po nastopu. 'Show must go on.'