Zbornik zapolnjuje zgodovinsko vrzel

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Kranj / / 06:00

Leto dni po prvi je izšla še druga knjiga Osamosvojitev na Gorenjskem 1989-1991. V obeh je po besedah avtorja Milana Klemenčiča obdelana spregledana vloga policije (takratne milice) v osamosvojitvenih procesih.

Kranj - Prvo knjigo o osamosvojitvi na Gorenjskem je Milan Klemenčič, nekdanji policist, ki je pred upokojitvijo delal na Policijski akademiji v Tacnu, napisal v sodelovanju z Damjanom Renkom.

Nastajala le kar sedem let, saj sta morala zbrati številne dokumente in pričevanja. Leta 2011 pa je Klemenčič sam začel pisati drugi, še obsežnejši del. Zakaj je pri Policijsko veteranskem združenju Sever za Gorenjsko sploh dozorela misel, da se lotijo te naloge? Milan Klemenčič pravi: »Teritorialna obramba si je prilaščala vse zasluge za osamosvojitev Slovenije, milica pa, kot da je bila takrat le za varovanje in ne nosilka vseh nalog. Res pa je, da so po osamosvojitvi Slovenije v vojski ustanovili zgodovinski oddelek, ki se je ukvarjal s sistematičnim zbiranjem dokumentov in so lahko temeljito obdelali in s svoje strani prikazali to obdobje. Policija pa je po vojni naprej opravljala redne naloge in se ni ukvarjala z zgodovino slovenske osamosvojitve in svojo vlogo v njej. V Policijsko veteranskem društvu Sever smo se zato dogovorili, da skušamo to vrzel zapolniti.«

Klemenčič je ob tem razložil, zakaj sta po vojni nastali dve veteranski združenji, policijsko Sever in Zveza veteranov vojne za Slovenijo. Pravi, da se razlikujeta tudi v pojmovanju, kdaj se je osamosvojitveni proces sploh začel: za policijo je bilo to 1. decembra 1989, ko so Srbi želeli s svojim »mitingom resnice« priti v Ljubljano, takratni republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl pa je milici izdal nalogo, da ga prepreči. V prvi knjigi sta Klemenčič in Renko zajela dogodke v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je po smrti Josipa Broza Tita začela razpadati Jugoslavija. Nadaljevala sta z mitingom resnice, z začetki postavljanja manevrske strukture narodne zaščite, od dogodkov v desetdnevni vojni za Slovenijo pa sta se osredotočila na boje za mejne prehode na Gorenjskem. V drugem delu pa je Klemenčič, ki je bil med vojno poveljnik posebne enote milice na Gorenjskem, najprej objavil odzive na prvi del zbornika, saj so nekateri predstavniki teritorialne obrambe želeli povedati svojo plat osamosvojitvene zgodbe. Zadržal se je pri opisu razmer od srede osemdesetih do začetka devetdesetih let, pri razpadu Jugoslavije, vključil tudi vlogo Dragiše Marojevića in njegove Stranke za enakopravnost občanov, glavnina pa je posvečena delovanju organov za notranje zadeve (razen postaj mejne milice) na Gorenjskem. »Skušal sem zajeti tudi civilno obrambo, ki je imela pri osamosvojitvi pomembno vlogo, vendar je tu manjkalo gradivo, pa tudi primerni sogovorniki,« dodaja Klemenčič. Vključil je tudi delovanje teritorialne obrambe na ravni pokrajine. Veliko povedo pričevanja različnih akterjev osamosvojitve, med njimi tudi Petra Zupana, takratnega načelnika pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Gorenjske, in Ivana Hočevarja, načelnika Uprave za notranje zadeve in vodje koordinacijske skupine za Gorenjsko.