Zaradi krize zavoj manj

Premišljujem o tem, zakaj alpskega smučanja med letošnjimi zimskimi počitnicami nisem doživela več tako v pričakovanju kot še pred nekaj leti. Pomemben razlog je zagotovo tanjša denarnica in razmišljanje o tem, ali je smučanje še vredno tega stroška. Že za nekaj dni smučarskih počitnic še posebej v najdražjem zimskem terminu moraš danes v času recesije precej privarčevati, če ne sodiš med premožnejše. V glavi se lahko zvrti, če vse stroške od namestitve, hrane, prevoza, nakupa smučarskih vozovnic pomnožiš s številom družinskih članov.

Na to, ali greš smučat za en dan ali ne, resda vpliva tudi vreme. Prejšnji teden smo imeli še pravo zimo s padavinami vred, pa recimo, pogojno, da je tudi to pripomoglo k slabšemu obisku. Spominjam pa se Bad Kleinkircheima deset let nazaj, kako se je med slovenskimi počitnicami v tem kraju na avstrijskem koroškem trlo slovenskih smučarjev. In ni bilo krivo vreme, saj je bilo kakšno leto taka odjuga, da bi lahko čofotal v vodi, pa turistov ni bilo nič manj. Prejšnji začetek tedna je bilo smučarjev premalo, da bi lahko pisala o gneči, čeprav je to priljubljeno smučišče izgubilo nekaj čara s še vedno kar nekaj zastarelimi žičnicami. Tudi večerno kopanje v tamkajšnjih toplicah, na toplem po dnevni smuki, je bila izbira le peščice kopalcev. Še nekaj let nazaj v tem kraju v času slovenskih zimskih počitnic nisi dobil apartmaja manj kot za teden dni, prejšnji teden so se na domač e-poštni predal usule ponudbe za samo dve, tri zahtevane nočitve. Nekaj podobnega je bilo videti v manjšem smučišču Turracher Hohe, kjer so naprave moderne, v začetku prejšnjega tedna pa smučarjev in na splošno turistov bolj za vzorec. Da pa ne bo vse tako črnogledo, apartma na Turracher Hohe je bil prijetno domač, dobrodošel je bil tudi naš družinski štirinožni prijatelj, proge za alpsko smučanje in tek na smučeh so bile odlično urejene.

Otroštvo sem preživela v smučarskem kraju, s smučanjem sem zrasla »gor«, zato alpsko smučanje tudi danes težko dojemam kot prestiž in mi je žal, da smučanje postaja vse bolj nedosegljivo – pri nas in v tujini. Zame je bilo to vedno nekaj pozitivnega, zunaj si na snegu, si aktiven, družiš se s prijatelji, zgled so mi bili tudi številni naši smučarji tekmovalci, za katere smo stiskali pesti in jih še danes. Je pa res, da tudi včasih nismo imeli veliko denarja, imeli pa smo smučarske vozovnice na točke in pri smučeh nismo bili izbirčni; saj tudi nismo mogli biti, ko so obstajale samo »sulice« pa dva modela smučarskega kombinezona. A kdo se vrača nazaj v stare čase? Spomini morda, življenje ne …