Droga, beg od realnosti

Mamila so bila najlepši in najlažji beg iz vsakdana, s katerim se nisem znal soočiti, bila so umetno osrečevanje ne glede na posledice, o svoji izkušnji z drogo pravi Miha, pet mesecev uporabnik v terapevtski skupnosti v Sopotnici.

»To je že moje drugo zdravljenje. Bil sem že v komuni dona Pierina v Italiji, nato sem deset let abstiniral in mislil, da sem rešen, ko me je znova potegnilo v ta krog. Spet sem bil štiri leta na heroinu, kar me je pripeljalo čisto do dna in potem do različnih poskusov zdravljenja. Menil sem, da tistega, kar mi je dala komuna, ne morem več pridobiti. Bilo mi je težko znova iti skozi to izkušnjo, a sem potem prisluhnil nasvetu, naj grem v terapevtsko skupnost,« razlaga svojo zgodbo Miha. Po petih mesecih še ne ve, koliko časa bo potreboval, da se iztrga zasvojenosti, verjame pa, da se bo. »Vsake toliko časa mi pride na misel droga, še vedno ima svoj čar. Če ne bi bil v tem varnem okolju, ki mi omogoča, da se distanciram od prejšnjega načina življenja, bi ji nemara težko kljuboval.«

Kar nekaj je v Sloveniji terapevtskih skupnosti, kjer se zasvojenci ob pomoči terapevtov spopadajo s svojo odvisnostjo s ciljem, da jo premagajo in zaživijo polno življenje brez droge in drugih oblik zasvojenosti. Terapevtska skupnost v Projektu Človek je edina v Sloveniji, ki je priznana po mednarodnih kriterijih EFTC (evropske zveze terapevstskih skupnosti), nam pove podpredsednik društva Igor Stojanov. Delujejo v šestih regijah v Sloveniji, program deluje od leta 1994, prva terapevtska skupnost pa je leta 1999 začela delovati prav na Gorenjskem, v Sopotnici v Poljanski dolini. Trenutno je v njej 21 uporabnikov, glavnina od 12 do 14 mesecev, sicer pa obdobje socialne rehabilitacije navadno traja tri leta. V Sopotnici je dve leti tudi edina terapevtska skupnost v Sloveniji za zasvojene starše, v njej pa prebivata dve polni in dve enostarševski družini (oče s hčerko in mama s hčerko). Letos se je v terapevtski skupnosti Sopotnica rodil tudi prvi dojenček, izvemo ob našem obisku.

Kako zasvojenci sploh pridejo v terapevtsko skupnost? »Ko ljudje pokažejo pripravljenost, da se spopadejo z odvisnostjo, se oglasijo v enem od naših šestih sprejemnih centrov. Sledi priprava in nato vključitev v življenje in program rehabilitacije v terapevtski skupnosti. Po tej nastopi faza reintegracije, ko se uporabniki vrnejo v svoje življenjsko okolje in tam zaživijo brez droge. Zadnja je faza spremljanja po končanem programu,« pojasni Igor Stojanov. Za vstop v program je treba, da so uporabniki »čisti«, torej da ne jemljejo več droge. Imajo pa tudi tako imenovani »alfa program«, v katerem dopuščajo, da so uporabniki na nadomestni terapiji (jemljejo denimo metadon), v programu rehabilitacije pa se jih motivira najprek k zmanjšanju nadomestkov in nato k popolni opustitvi.

»Čisti« v terapevtsko skupnost

Kolikšna je uspešnost terapevtskih programov? Igor Stojanov pravi, da je to težko izmerljivo. Letno pri njih poišče pomoč blizu tisoč ljudi (zasvojencev in njihovih bližnjih), vendar se vsi ne vključijo v program skupnosti. V začetnih fazah jih odpade več, čim dlje časa pa so v programu, manj je izpada. »Ko smo ob 15-letnici prve terapevtske skupnosti ocenjevali uspeh zdravljenja, se je pokazalo, da je ta okoli 80-odstoten,« meni Stojanov.

V vseh terapevtskih skupnostih Projekta Človek v Sloveniji za zasvojence skrbi 40 redno zaposlenih in 45 prostovoljcev, v Sopotnici pa za 21 uporabnikov pet zaposlenih in prav toliko prostovoljcev. Kot prostovoljka je najprej prišla delat v Sopotnico tudi Marinka Hladnik, sedaj zaposlena kot socialna pedagoginja. Pojasni nam, da socialna rehabilitacija zasvojenih, ki jo izvajajo različni strokovnjaki, laični delavci in delavci s premagano izkušnjo zasvojenosti, vključuje delovno terapijo, različne oblike psihoterapije, svetovanje, športne, kulturne in ustvarjalne dejavnosti, različna izobraževanja v obliki seminarjev, vzporedno tudi terapijo za družine. Ko uporabniki pridejo v skupnost, jih polagoma vključujejo v delo petih sektorjev: kuhinjo, higieno, delo (v okolici stavbe, različna popravila), vrt ter v šivalnico in ustvarjalnico. Uporabniki so zelo ustvarjalni, pravita sogovornika. Ko so bili odvisni od droge, so morali biti ustvarjalni in manipulativni, da so lahko na najlažji možen način prišli do mamil. Terapevti se trudijo to njihovo sposobnost usmeriti v pozitivno smer, pri tem pa odkrijejo veliko različnih talentov in spodbujajo uporabnike, da se najdejo v njih.

Pomembni vrlini točnost in red

»Za vsakogar v skupnosti je narejen terapevtski načrt, ki je stalnica celotnega programa,« pravi Marinka Hladnik. »Poudarek je na poglobljenem osebnostnem delu, usmerjenem k cilju, da se zasvojenci otresejo odvisnosti od drog in začnejo spreminjati svoje vedenjske vzorce. Ob osnovnem terapevtskem delu jih spodbujamo k pridobivanju delovnih navad, učenju za življenje in k temu, da bi znali koristno preživljati svoj prosti čas. Pri utrjevanju delovnih navad sta zelo pomembni časovna točnost in rednost, vztrajamo pri trdno postavljenem hišnem redu. Delo na vrtu, vlaganje ozimnice, športna dejavnost, knjižni klub, pohodništvo … Na voljo je veliko dejavnosti, ki sledijo tem ciljem.«

Terapevtska skupnost ni izolirana od okolja. Zasvojenci so sicer v začetnih mesecih, v obdobju tako imenovane separacije, ločeni od matičnega okolja in tudi ko odhajajo po opravkih, jih pri tem spremlja nekdo iz terapevtske skupnosti. V nadaljnjih mesecih pa je stikov z domačimi več, prav tako imajo več svobode pri odhodih v tukajšnje okolje, kar si »zaslužijo« tudi z odgovornim vedenjem. Vključenost v lokalno okolje je sicer pomembna plat življenja terapevtske skupnosti, poudarita sogovornika. Njihovi uporabniki se spomladi udeležujejo akcije Očistimo Slovenijo in čistijo strugo bližnjega potoka ali gozd, poleti hodijo pomagat kmetom, pa na žago in v vrtnarijo. V slednji si prislužijo sadike rož, s katerimi okrasijo okna. Z lokalnim prebivalstvom se družijo ob dnevih odprtih vrat, za božič povabijo otroke iz kraja, domačine vabijo v skupnost na koncerte. Obiskujejo škofjeloško knjižnico, uporabniki pa kot prostovoljci hodijo v nekatere okoliške ustanove: v center slepih, vrtce, v mladinski center, v Šent. »To jim pomaga, da svojega problema ne vodijo več kot največjega, pridobijo empatijo, obenem se čutijo koristne in pomembne, sodelovanje v prostovoljstvu pa jim da tudi reference za pozneje, ko se vrnejo v prejšnje okolje in iščejo delo,« povesta sogovornika. Priložnost za druženje z »zunanjimi« ljudmi pa so tudi različni dogodki, ki jih pripravljajo z namenom, da si za svoje delovanje pridobijo donatorska sredstva. Tako so lani priredili rafting v Bovcu z Vidom Valičem in Denisom Avdićem, pa spinning v Ljubljani z ekstremnim kolesarjem Markom Balohom in znanimi rokometnimi reprezentantkami, maja letos pa bodo priredili dobrodelni teniški turnir v Kopru.