S polno hitrostjo naprej

Julij je mesec, ko se o kolesarstvu največ govori.

Tour de France je mati in kraljica vseh kolesarskih dirk. Tour je največja, najboljša, najbogatejša, najspektakularnejša kolesarska dirka na svetu. Tour je dirka vseh dirk. In če neham hvaliti s presežniki, potem moram napisati še, da julija vsako leto presegam rekorde v sedenju ob televiziji. Letos bo enako, saj dobro kaže, da bo zanimivo vse do zadnje etape v Parizu.

Glasovi rekreativci smo imeli v petek svoj specialni Tour. Preden smo v Besnici začeli piknikirati, smo se lotili Bičkove skale. Toplo priporočam vožnjo s kolesom tja gor. Bil sem žleht in sem pred štartom kot tudi med samo vožnjo proti oblakom trosil dezinformacije tistim, ki še niso kolesarili do Bičkove skale. V tistem trenutku se nisem mogel spomniti, kako krstiti tiste, ki bodo prvič priplezali tja gor, pa sem nakladal, da je od Dražgoš naprej osem kilometrov 25-odstotne strmine in da se na nekaterih delih s čelom dotikaš asfalta, če pa pogledaš nazaj padeš na hrbet. Nisem bil prepričljiv, ker mi je vsak »novinec« odgovoril, da bi ta klanec spadal med svetovna čudesa, če bi bilo res, in bi oni zagotovo že slišali za ta kolesarski K2. Ves čas sem se zlobno hihital in še naprej obljubljal strmino, ki ji ni para daleč naokoli. Hihitanje mi je izginilo z lic že v Podblici in do Dražgoš sem bil skupaj z drugimi ves trd od klančine. Ko v »centru« Dražgoš zaviješ proti Bičkovi skali, ti že zmanjka prestav. Rečeš si, da noben asfalt ne more biti tako strm, da se ga ne bi dalo prekolesariti, in rineš tisto ubogo kolo pod sabo predse. Pedala se vrtijo v počasnem posnetku, kapljice švica izpod čelade se spreminjajo v potočke in potočki v slapove. Na stegnih bi se dalo speči nekaj perutničk in ražnjičev, medtem ko že razmišljaš, ali imaš potrjeno zdravstveno izkaznico. Ortopedska čakalnica bo naslednja, v kateri bom čakal na pomoč, pozabi na klopco sredi piknik placa in krožnik, poln mesnih dobrot. Kako so Nemci prišli tja gor, ti ni jasno? So jahali gamse? Kako je Biček sem gor prinesel mitraljez? In potem zapelješ v zadnjih petsto metrov klanca. Slika izgine, ton ugasne. Skušaš se spomniti, koliko meri petsto metrov. Naenkrat zmanjka asfalta, kar pomeni, da je za specialkarje tu konec sveta. Najprej ne veš, ali si prišel do vrha ali pa se tod že ni dalo več asfaltirati poti. Ustaviš se in sestop s kolesa na taki strmini mora biti pospremljen s srečo, drugače si lahko hitro na oblazinjenih kolesarskih hlačah oz. zadnjici. Jaz sem padel že nekaj metrov pred koncem asfalta. Pritiskal sem na pedala, kolikor sem zmogel, in nisem opazil, da so zobnik, menjalnik in veriga skregani med sabo ali pa z mano. Niso ubogali mojih ukazov, ki sem jih prenašal s tlačenjem pedal in komuniciranjem prek prestavnih ročic. Ko sem najbolj pritisnil desni pedal, se je veriga izmaknila zobniku, obrat je šel v prazno, reprodukcijski del mednožja pa skoraj na fajfo oziroma toporišče, ki drži krmilo. Obsedel sem na asfaltu in počakal tiste, ki niso padli, da bi se skupaj spustili v dolino. Od Dražgoš do Bičkove skale oz. konca asfalta je 2,38 km in zadnjih tristo metrov je skoraj 25-odstotni klanec. V celotni turi smo premagali 857 metrov višinske razlike, kar je 43 metrov več, kot pa če bi šli iz Kranjske Gore do vrha Vršiča. Tam kjer se asfalt neha, je visoko 1118 metrov nad morjem.

Piknik za tekače in kolesarje je uspel, pojedli in spili smo, kar smo za pet evrov dobili, in šli domov počivat za sobotno preizkušnjo. Naš član in starosta rekreativnega kolesarjenja na Slovenskem Branko Dežman je spet organiziral tradicionalno dirko na Jezersko v spomin svojemu očetu, padlemu borcu NOB, kolesarju, Alojzu Dežmanu - Branku. Na dirki sem moral zmagati, če sem se hotel vpisati v zgodovino. Uspelo mi je. Ne zlahka, ampak spet z muko in prešvicano majico. Danes je torek, in če mi kdo omeni klance, ga preslišim. Če mi kdo omeni pečeno meso ubitih živali, ga tudi preslišim. S polno hitrostjo bom in bomo kolesarili naprej v poletno sezono. Vendar: preden bo mera polna, se bomo vozili tudi po ravnem.