Vsakdo si zasluži grob

Pred kratkim je v samozaložbi izšla knjiga Dediščina molka avtorice Milanke Dragar, ki govori o množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov v Crngrobu in hrvaških otrok v Matjaževi jami pri Pevnem maja 1945. Tem ljudem ni bilo nasilno odvzeto le življenje, ukraden jim je bil tudi grob, pravi avtorica, ki je pred tem raziskovala tudi zločine v Srebrenici.

Ste pesnica in pisateljica, ki je izdala že osemindvajset knjig. O čem ste pisali, preden ste se lotili tako težkih tem, kot so množični poboji?

»To so bila premišljevanja o življenju in smrti, o ljubezni, o lepoti narave, o tem stvarstvu, ki ga res občudujem in sem hvaležna, da imam dar opazovanja, ki ga lahko delim z ljudmi. Posebej je pri meni prisotna hvaležnost do življenja in tudi globoko premišljevanje o smrti, ki je le prehod, stezica nekam drugam. Ne bojim se je, strah me je le njenega prihoda. Tudi težki trenutki in bridkosti, ki sem jih osebno doživljala, me bogatijo v smislu, da sem hvaležna za vsak dan, vsako srečanje, kajti vsak človek je zame nekaj posebnega in poskušam se mu posvetiti, razumeti, sočustvovati, pomagati ljudem tudi v primeru, da so storili kake zločine, jim olajšati breme in jih napotiti na premišljevanje o sebi. Prizadeta sem, ko ljudje nočejo prisluhniti trpljenju in zavračajo sočustvovanje.«

Vas je tak odnos do soljudi pripravil do raziskovanja in objavljanja resnic o pobojih?

»Knjiga Dediščina molka je le začetek dokazovanja, da nihče nima pravice ubiti človeka. Dolžnost vseh nas je, da ne gremo brezbrižni mimo teh morišč, ne da bi se vprašali, kaj lahko naredimo, da se kaj takega nikoli več ne zgodi, da obvarujemo svojo mladino in ne puščamo takšne dote svojim otrokom. Ti zločini se niso zgodili sami od sebe. Spomnim se nekega pričevalca, ki je dejal, da če nekdo ubije otroka, človeka, potem v njem ni nič človeškega, k temu ga je napeljal zli duh. Jaz pa to lahko potrdim s svojimi raziskovanji v Srebrenici, ob Grozdetu, v Crngrobu ... in tudi ob vseh svetovnih tragedijah, kot so Zalivska vojna, Afganistan, Sirija. Ne priznamo si, da tako zaželenega svetovnega miru ne more biti, dokler dopuščamo tekmovanje, kdo bo imel bolj dovršeno orožje, in bogatenje posameznikov na truplih ljudi. Kot čisto navaden človek skušam utirati pot, naj ljudje dobijo možnost, da spoznajo sebe, da so božja bitja, da spoštujemo sebe in drug drugega in da so v življenju pomembni ponos, spoštovanje, dostojanstvo.«

Ukvarjali ste se tudi z raziskovanjem zločinov v Srebrenici ...

»Srečanje z ženami in deklicami iz Srebrenice, ki so bile posiljene, je prineslo še posebej grozljiva spoznanja. To je primer, kako lahko človek pade na raven, ki ni dostojna človeka. Ob tem se sprašujem, kako človek, ki je to zagrešil, pride nazaj k svoji družini, kako k ženi, kako ona prenaša njegove nočne travme v zakonski postelji. Imela sem se priložnost srečati z ženami v Srebrenici in prisluhniti njihovim pričevanjem, o čemer pišem v svoji knjigi Zakaj Srebrenica. Bila sem tudi v centru za identifikacijo v Tuzli, kjer so v predalih v vrečkah s številkami shranjeni posmrtni ostanki tamkajšnjih žrtev. Ko je iz predalov udaril vonj smrti, sem pomislila, da bi vsi politiki, ki krojijo naše življenje in jim celo zaupamo, morali videti to skladišče smrti in se ob njem zamisliti.«

Kako ste se začeli ukvarjati s poboji v Crngrobu, kjer so grobovi Hrvatov? To menda niso vaši rojaki?

»Ne, po rodu sem Srbkinja, a prav lahko bi bila tudi s Himalaje, saj je zame človek človek, ne glede na to, katere narodnosti je. Raziskujem in pišem o Hrvatih, Slovencih, muslimanih ... Sicer pa rada hodim v Škofjo Loko in okolico, ki me navdihujeta s svojo lepo pokrajino. Ko sem na poti prvič videla kažipot za Crngrob, me je ob imenu kar streslo ...«

Na predstavitvi svoje knjige v Stari Loki ste povedali, da vas je v Crngrob povabil tamkajšnji župnik Alojz Snoj. Kako je prišlo do tega?

»Res je, večkrat sem prišla h gospodu Snoju in ta mi je ob neki priložnosti povedal za bogoslužje v cerkvi v Crngrobu in me povabil k spominski maši za tam pobite Hrvate. In sem pomislila: ne že spet kot Srebrenica! Žal je tako tudi bilo. Udeležila sem se bogoslužja, kamor je prišlo veliko obiskovalcev iz Hrvaške, pripeljali so se avtobusi, prinesli so šopke, ki so do cilja že oveneli, in jih položili na grobove svojih. Dobila sem občutek, da ti ljudje skušajo dokazati nedolžnost svojcev, ki so tu po vojni izgubili življenje. Želela sem jim pomagati. Gospod Snoj me je napotil k Janezu Pintarju, ki je poznal dogodke iz tistega časa. Peljal me je v Matjaževo jamo, kjer so bili pobiti hrvaški otroci. Ob tem sem začutila, da storjeni zločin ne sme ostati v predalih in arhivih, ampak je treba na glas klicati, da je bil to zločin. Nisem mogla doumeti, kako kdo more ubiti otroka in ga vreči v jamo. Izvedela pa sem tudi, da nihče od ljudi, ki so zagrešili ta zločin, ni umrl naravne smrti. Vdal se je bodisi alkoholizmu, storil samomor ali vse življenje trpel pod hudim bremenom. Spraševala sem se, kako njihov zločin sprejemajo njihove družine, njihovi otroci ... Če takih zločinov ne obsodimo, bi to lahko pomenilo, da jih lahko naslednje generacije posnemajo. Zato je raziskovanje in prikaz teh zločinov nuja za katero koli družbo, ne le slovensko.«

Kako je nastajala knjiga?

»Knjige Dediščina molka nisem napisala iz nekih komercialnih namenov, češ da bo uspešnica. Vseh mojih 28 knjig je nastalo iz človeške nuje. Nastajala je počasi in s potrpljenjem, srečavala sem se s pričevalci in poslušala, kaj mi imajo povedati. Imam dar, da lahko poslušam, da sem dostopna, ker imam rada ljudi, jih spoštujem in jih ločim le po njihovih dejanjih. Zanimivo je bilo, da so moji pričevalci takoj začeli govoriti, ni bilo potrebnih veliko vprašanj. Ljudje, ki se izpred desetletij spomnijo, kaj so videli, imajo v sebi še te strahote, zato je treba do njih pristopiti in jim omogočiti, da se izpovedo in s tem olajšajo. Ob tem opozarjam na trpljenje vdov, svojcev, ki so izgubili svoje bližnje in ne vedo niti za njihove grobove. Še vedno so mrliči med živimi. Nimajo mrliškega lista. Njihova družina je prikrajšana za dedovanje, tu je ogromna pravna praznina, zato je treba to urediti. Po drugi svetovni vojni to ni bilo raziskano in ni raziskano po vojni v Bosni. Da družine ne vedo za grob svojega očeta, je travma celotne družbe.«

Pravite, da si vsak zasluži grob. Je bilo pri nas v spravnem procesu in ob odkrivanju včasih prikritih grobišč dovolj storjenega v tej smeri?

»Saj se dogaja, a je še veliko neodkritega. Ne s spomeniki, z resnico o vojnih zločinih in z njihovo obsodbo bomo to dosegli. Kolikor vem, v Sloveniji ni bil imenovan ali obsojen še noben krivec za te zločine, storjene pod takratnim režimom. Tu naj omenim modrost bosanskih žena, ki so dejale: vemo, da ste ubili naše otroke, žene, može, sestre, brate ... Ne moremo jih obuditi, a povejte, kje imajo grob, da se ob njem zjočemo. Ne le da so bile te žrtve pobite, bil jim je ukraden tudi grob. Vsak človek pa si zasluži, da je pokopan z dostojanstvom, tak odnos naj bi bil dokaz naše civilizacije, kulture, zrelosti, modrosti, zato sem prepričana, da je ta knjiga komaj začetek. S takimi in podobnimi raziskovanji se prekinja dolgoletna dediščina molka, ko se o teh stvareh ni smelo govoriti. Po predstavitvi knjige se mi je oglasilo več ljudi iz Domžal, Ihana, Zagorja, ki bi želeli pričati o podobnih dogodkih. Ta imena bom posredovala mladim znanstvenikom, da bodo nadaljevali raziskovanje in upam, da nekoč ne bomo več govorili o dediščini molka, ampak o dediščini resnice.«