Drugačno življenje (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. marec 2013 / 06:00

V letih, kar pišem Usode, sem na račun »nemogočih slovenskih mater« slišala že marsikatero pikro. Bogvarij, da bi začela obujati spomine na tiste ženske, ki se, ko postanejo tašče, v resnici spremenijo v zmaje. Brez moči sem, ko poslušam zgodbe o kolektivih, kjer delajo pretežno ženske. Pogosto se sprašujem, zakaj smo takšne, zakaj lahko povsem hote povzročimo drugim toliko gorja? Na srečo so mnoge drugačne, kajne?

Tudi Anita ni ena sama, poznam jih še nekaj, ki so šle skozi podobno kalvarijo kot ona. Ki jih je pišmeuhovski odnos matere zaznamoval za celo življenje.

»Ne vem, kaj naj rečem o mami. Včasih mislim, da jo sovražim, drugič spet se mi smili. Starejša ko sem, pogosteje mislim na otroštvo in na mladost. Zavedam se, da bi oče moral sedeti v ječi, če bi bil še živ. Mama pa tudi. Pa tudi, če sem iskrena, njej bolj zamerim kot očetu. Ker je vedela, sodelovala, ker je gledala stran, ker je nosila mojo zapestnico, čeprav ji je bilo jasno, na kakšen način sem si jo še kot osnovnošolka prislužila. Sprašujem se, jo je kdaj tlačila nočna mora, se ji je oglašala vest? Vsaj po tistem, ko je umrl oče? Nekoč sem se pogovarjala z neko žensko, ki jo je v mladosti spolno zlorabljal oče. Pretreslo me je, ko mi je dejala, da mu je, na neki način, odpustila. Nikoli pa ne bo odpustila materi, ki je za vse vedela, pa je molčala in gledala stran. Se ti to zdi logično?« me je vprašala Anita in me nekaj časa nepremično gledala.

Odkrito priznam, da sem imela že ogromno tovrstnih pogovorov, a takšnega kot z Anito – še nikoli. Med svojim pripovedovanjem me je nenehno »testirala« z različnimi vprašanji, kot da bi želela sproti preverjati, kakšna sem oziroma če sem vredna njenega zaupanja.

Na najinem drugem srečanju mi je pripovedovala o mladosti. O tem, kako je služila kot natakarica, kako je skrbela za »dobro počutje« strank, kako je skrbela za tiste, ki so v njen lokal prihajali po drogo.

»Bila sem zelo lepo dekle, brez težav bi lahko zmagala na kateremkoli lepotnem tekmovanju. Nekateri so prihajali zgolj zato, da so me ob kozarčku lahko gledali. Neki starejši frajer me je nenehno zasipaval z opolzkimi ponudbami. Poznala sem njegovo družino, otroke, bil je zelo znana faca v našem mestu, pa ga ni bilo prav nič sram, ko se mi je ponujal. Če bi imel zadosti denarja, za mojega očeta ne bi bil problem. Brez keša pa ni bilo muzike. Včasih mi je oče določil »stalnega partnerja«. A le proti bogatemu plačilu. Spominjam se nekoga, vrsto let je delal v Nemčiji, ko se je upokojil, se je vrnil v rodne kraje, kjer pa mu je postalo dolgčas. Bilo je premalo »svetovljansko«, kar je pomenilo, da je bilo zelo težko dobiti žensko, ki bi bila le za zabavo. Zato se je za nekaj časa preselil v naš kraj, z mojim očetom sta se menda poznala še iz otroštva. Kot moški je bil za bruhat, imel pa je denar, ki ga je zame radodarno trosil. Pogosto sva zahajala na Bled, kjer sva si privoščila večerje, s seboj me je peljal tudi k Vrbskemu jezeru, koder se je sestajal s svojimi tako imenovanimi »poslovnimi partnerji«. Na neki čuden način me je moral imeti rad, ker me ni nikoli nikomur »posodil«. Dokler sem bila z njim, ni bilo »prijateljskih delitev«. Če odmislim posteljne igrice, ki so zaradi njegove starosti bile mučeniške, sem se imela lepo. Veliko sem brala, kajti knjige so bile moja velika strast, ki se ji nisem znala upreti. Knjigo, samo mimogrede, sem imela pod pultom tudi v lokalu, kjer sem delala.«

Potem pa se je zgodilo, da se je njen ljubimec nekomu zameril. Anita je prepričana, da je šlo za kakšne družinske zamere. Tovornjakar, ki ga je »ponesreči« zbil, je sicer trdil, da je bila nesreča. Zanjo ni nikoli odgovarjal, Anita pa dobro ve, da bi moralo biti drugače. Žal policija ni vedela vseh sorodstvenih in poslovnih podrobnosti …

»Naj se še tako čudno sliši, ta možak mi je bil na neki način ded, oče, prijatelj. Za njim sem kar nekaj časa žalovala, zlasti potem, ko sem se morala vrniti v lokal, kjer sem pred tem delala. In prenašati, da so po meni tacali pijani moški z veliko denarja, željni hitrega, a dobrega seksa, vseh sort seksualnih anomalij in perverznosti. Ko bi ženske vedele, za kakšne usluge so me na kolenih prosili njihovi zakonski možje, bi jim do konca življenja šlo na bruhanje. Kot gre meni še danes, ko koga od njih, že pošteno postaranega, srečam na ulici. Upam, da ne bom izdala preveč, če omenim nekega poslovneža, ki ga je blazno privlačil vonj po gnilih jabolkih. Imel je vikend, kamor me je vozil. Po postelji je stresel ogromno košaro gnilih jabolk, morala sem se vleči nanje … On pa se je pri seksu potem obnašal, kot bi se mu malo mešalo … In če pomislim, da je tam, kjer je delal, imel pod seboj nekaj sto ljudi … Veste, ko gre za spolnost, veliko moških postane čudaških …«

(Se nadaljuje)