Lipicanci se vračajo v vpregi

Zakonca Matern iz Nemčije, ki sta leta 2010 v Sloveniji kupila štiri lipicance, se bosta maja v znak hvaležnosti do slovenskih rejcev v kočiji s štirivprego podala na 674 kilometrov dolgo pot, ki jo nameravata po 23 dneh končati v Globokem pri Mošnjah.

Nemška zakonca Ute in Andreas Matern sta lastnika štirih lipicancev slovenske reje, ki sta jih pred tremi leti kupila od slovenskih rejcev. Enega so zredili v Globokem pri Mošnjah v Vzrejni hiši Barbana Janeza in Nine Peternel, ki sta sodelovala tudi pri nakupu drugih treh lipicanskih konj za družino iz Nemčije. Maternova sta se nad plemenitimi konji, Slovenijo in njenimi prebivalci tako navdušila, da sta se odločila posebej zaznamovati hvaležnost do slovenskih rejcev in tudi vsa prijateljstva, ki sta jih po zaslugi konj stkala v Sloveniji. Leta 2011 se jima je tako porodila ideja o popotovanju s kočijo in slovenskimi lipicanci iz Nemčije v Slovenijo, ki jo bosta uresničila maja. V 23 dneh nameravajo premagati 674-kilometrsko razdaljo.

Podobna lipicanska vprega je nazadnje potovala z Dunaja v Trst in nato še v Lipico leta 1980 ob 400-letnici naše slavne kobilarne. »Podvig zakoncev Matern zahteva vrhunske konje tako po izvoru kot tudi individualni kvaliteti, zato je projekt velikega pomena za slovensko konjerejo, rejo lipicancev in tudi širše za našo domovino. Je dokaz izjemnega dela slovenske konjereje, tako tiste v državni kobilarni Lipica kot tudi zasebne, organizirane v Združenju rejcev lipicancev Slovenije,« je poudaril Janez Peternel, ki od vsega začetka močno podpira načrtovani podvig Maternovih. Projekt, imenovan Lipicanci se vračajo, so minuli konec tedna skupaj predstavili v kobilarni Lipica na letnem občnem zboru Združenja rejcev lipicancev Slovenije, nato pa še v brunarici Konjeniškega kluba Stol na Breznici.

Med potjo bodo konje na novo podkovali

Ute in Andreas Matern se bosta z lipicansko vprego na pot odpravila 6. maja v domačem Heidecku, bavarskem kraju, 30 kilometrov oddaljenem od Nürnberga, končala pa jo bosta 28. maja v Globokem, v vzrejni hiši Peternelovih. »Na dan bomo prepotovali okoli 30 do 35 kilometrov, včasih tudi 40. Na pot se bomo odpravljali v dopoldanskih urah, nato pa bomo šest do sedem ur potovali brez premora,« je pojasnil Andreas. V 23 dneh popotovanja bodo imeli en dan premora, takrat bo kovač vse konje na novo podkoval. Najvišja točka na poti bo avstrijski prelaz Sölkpass na skoraj 1800 metrih nadmorske višine. Na predstavitvi projekta na Breznici je bilo slišati tudi vprašanje, zakaj ne bi s konji dnevno premagovali daljših, 50- do 60-kilometrskih razdalj. »Vprege, ki so nekoč vozile za pošto, so na dan prevozile tudi do 90 kilometrov, a so potem konji dva dneva počivali in so jih zamenjali z drugimi. Mi se bomo na pot odpravili povsem sproščeno. Želiva, da uživamo midva in konji, nočeva, da bi bila pot zanje prenaporna, lahko bi se tudi ožulili,« je razložil Andreas.

Pri delu s konji je najpomembnejše zaupanje

Priprave potekajo že po-ldrugo leto. Nemška zakonca bosta potovala povsem sama, zato je še bolj pomembno, da so konji na podvig zares izvrstno prijavljeni. Pri delu z njimi je najpomembnejše zaupanje, sta poudarila Maternova. Konje je bilo najprej treba navaditi na vprego in enakomeren tempo. Oktobra lani so prvič vse štiri vpregli skupaj. Pomembne so tudi vaje v prometu in hoja v hrib, kjer si konji nabirajo kondicijo, sta dodala. Najstrmejši klanec, ki jih čaka, ima namreč kar 23-odstoten naklon. Na poti bodo devetkrat morali prečkati tudi rešetke, imenovane kanadska vrata; da se konji pri tem ne bi poškodovali, pa jih bosta prekrila z gumijasto preprogo.

Pot sta zakonca Matern začrtala tako, da so ob njej primerne postojanke, kjer bo ustrezno poskrbljeno za konje, tako da bo po možnosti vsak imel svoj boks. Za podvig bodo Peternelovi v Globokem trenirali tudi rezervnega lipicanca, če bi se kateremu od štirih konj Maternovih kaj zgodilo in ne bi mogel nadaljevati poti. »Laser je star osem let, treninge bomo začeli dva meseca pred podvigom, kondicijsko bo tako pripravljen kot konji gospoda Andija, nadomestil pa bo lahko kateregakoli konja v vpregi, če bo treba,« je dejal Janez Peternel.

Konji bodo za seboj vlekli kočijo, ki bo skupaj s prtljago tehtala 750 kilogramov. »Kupila sva jo kmalu, ko se nama je porodila ideja za pot. Kočija ima streho pri vozniku, zadaj pri klopi pa bova pripravila še aluminijaste škatle za prtljago,« je pojasnil Andreas.

»Smo kot 'žlahta'«

Odprava bo na slovensko mejo v Ratečah predvidoma prispela 26. maja ob 15. uri, kjer bo tudi sprejem s sprevodom do Podkorena, ki ga pripravljata vzrejna hiša Barbana in Konjeniški klub Špik v sodelovanju s Konjeniškim klubom Stol, Združenjem rejcev lipicancev Slovenije in Kobilarno Lipica. Pot bo nato nemška zakonca in četverico lipicancev vodila v Kranjsko Goro, Mojstrano, Radovno, Gorje, Bled in Žirovnico, dva dneva kasneje pa naj bi prispeli na cilj k Peternelovim v Globoko. Prvega junija jim bodo tam pripravili tudi slavnostni sprejem v okviru konjeniške prireditve, ki jo na ta dan načrtujejo v njihovi vzrejni hiši. »Z zakoncema Matern smo že tako tesno povezani, da smo kot 'žlahta'. Upam, da bomo to energijo prenesli še na druge, da bodo postali del te zgodbe,« je poudaril Janez Peternel in dodal, da se je od nemških prijateljev marsikaj naučil.

Navdušil ga je predvsem pristop, ki ga imajo v Nemčiji pri delu z začetniki pri vožnji vpreg: »Njihova disciplina je povsem drugačna kot pri nas. Začetniki tam ne gredo takoj v kočijo in na vožnjo, ampak vse poteka počasi in postopoma. Prej morajo premetati kar nekaj fig, spoznajo opremo, pa tudi kakšna sta pristop do nje in vzdrževanje ... V Sloveniji pogosto to kar preskočimo. Na tem področju se lahko od Nemcev marsikaj naučimo.«

Na drugi strani sta bila Maternova pred tremi leti presenečena, da je v Sloveniji možno kupiti že natrenirane mlade konje; dva od njunih štirih so namreč že pred prodajo trenirali za vprege. Povedala sta, da je pri nemških rejcih skorajda povsem nemogoče dobiti pet, šest let starega lipicanca, ki bi bil ujahan ali že kdaj vprežen. Konji, ki se prodajajo v Nemčiji, so večinoma vajeni hlevske uzde ali vodenja na povodcih. Maternova imata že izkušnje s podobnimi odpravami, a bistveno krajšimi, saj je najdaljši izlet s konjsko vprego trajal deset dni. Kot starša treh otrok bi si prej težko privoščila daljšo pot, zdaj pa so, sta pojasnila, že dovolj veliki, da so lahko tudi mesec dni v varstvu. Družina se s konji ljubiteljsko ukvarja od leta 1994. Andreas, ki je imel svojega prvega konja že pri štirinajstih letih, je tudi učitelj vožnje vpreg. Poleg štirih lipicancev slovenske reje imajo ta čas še dva konja v oskrbi.