Drnovškov zgled

V soboto je minilo že pet let od smrti predsednika Janeza Drnovška. Obletnica je v javnosti doživela nenavadno veliko pozornost. Po mojem zato, ker so hoteli tisti, ki so se ga spomnili, nekaj sporočiti. Sporočilo pa se glasi: v sedanji politični krizi nam manjka politik, kakršen je bil dr. Drnovšek. Človek, ki je užival velik ugled, znal poravnati spore in voditi državo k novim in uspešnim soočenjem z domačo in mednarodno problematiko. No, res je seveda tudi, da so bili takrat drugačni časi, da smo po preizkušnjah osamosvojitve živeli v ugodnejših družbenih razmerah, notranjih in zunanjih, finančnih in političnih. Rečeno drugače: bi bil dr. Drnovšek, če bi še živel in bil pri polnih močeh (star bi bil komaj 63 let, na vrhuncu moči), kos tudi sedanjim razmeram? Vprašanje je seveda nesmiselno, gre dejansko bolj za spoznanje, da nam manjka politik njegovega formata.

Od številnih misli, ki so objavljene ob obletnici, sem si še najbolj zapomnil tisto, kar je izrekla sociologinja Neda Pagon: da v zadnjega četrt stoletja »najbrž ni bilo nobenega politika, ki bi bil tako nekarizmatičen ob vstopu v politiko in tako karizmatičen, ko je odšel iz politike«. Se še spominjate tistega javnosti povsem neznanega Janeza, ki so ga maja 1989 postavili za protikandidata režimskemu Marku Bulcu, da bi imele volitve za slovenskega člana predsedstva Jugoslavije bolj demokratičen videz. Pa so ljudje, ki so se politično vse bolj prebujali, sprejeli izziv in ga izvolili. In potem ta isti Janez, ki ga Slobodan na Gazimestanu ročno prestavi na svojo levo stran, kar v Srbiji, kjer ljudje razumejo vojaške geste, pomeni: tu sem glavni jaz! Ko je v tretjem poskusu odstavljanja Lojzeta Peterleta za mandatarja izvoljen dr. Drnovšek, ga jemljemo že bolj resno. In potem razmeroma uspešno vodi štiri vlade in sklene svojo kariero kot predsednik republike; nekaj mesecev po odhodu iz predsedniške palače pa na Zaplani izgubi devetleten in naporen boj z rakom. Neznani Janez, o katerem ni nihče nič vedel, pa tudi po izrazu njegovega obraza se ni dalo sklepati, kaj se dogaja v njegovi notranjosti, je z leti postal pravi predsednik in človek z dejansko karizmo, z izrednim darom, ki ga imajo le redki in jim omogoča poseben vpliv na druge ljudi.

V času, ko so nas tako rekoč vsi pripadniki sedanje politične elite razočarali in jim večina ne zaupa več, se ob spominu na predsednika Drnovška samo od sebe zastavlja vprašanje, ali ni nemara tudi zdaj med nami vsaj nekaj posameznikov, ki bi ob pospešenem vstopu v politiko prevzeli pobudo na način, da bi večina soglašala. Prav dragoceno bi bilo vedeti, kdo je bil spomladi 1989 tisti, ki se je domislil politične kombinacije z Janezom Drnovškom? Uradno ga je predlagala neka organizacija znotraj SZDL, a za tem je moral biti še neki stric iz ozadja. Mladi Drnovšek je bil neznan širši javnosti, takratni nomenklaturi pa ne, saj je bil že od 1986 slovenski delegat v Zboru republik in pokrajin SFRJ. Znano je, da smo imeli v tedanji državi nekaj zelo vplivnih tovarišev, katerih naloga je bila »evidentirati« mlade in nadarjene osebe iz partijskega podmladka in jih v primernem trenutku vključiti v igro. Hočem reči: tudi v sedanjih strankah in drugih politično dejavnih organizacijah so gotovo ljudje, ki vedo, kdo bi bil primeren za vstop v politiko na najvišji ravni. Janez Drnovšek v začetku gotovo ni bil človek, ki bi silil v politiko sam od sebe. Vanjo ga je moral nekdo pahniti, kot bi ga vrgel v vodo. Ko je bil enkrat v njej, pa je splaval in daleč priplaval.