Bolnišnica Franja

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / torek, 26. februar 2013 / 06:00

"Tisti trenutek, ko nam zmanjka zdravil, brez katerih ne smemo niti začeti nobene operacije, bom odstopil," je bil prejšnji teden, ko je največji dobavitelj ustavil dobavo zdravil Splošni bolnišnici Jesenice, odločen predstojnik tamkajšnje kirurgije Janez Pšenica. Direktor Igor Horvat je šel še dlje. "Trenutne obveznosti do dobaviteljev znašajo 4 milijone evrov, 2,8 milijona je že zapadlih. Razmere v zelo kratkem času lahko privedejo do izvržb dobaviteljev. Vsi prihodki bodo od tistega trenutka dalje namenjeni zgolj za njihovo poplačilo, kar pomeni, da ne bo ne plač za zaposlene ne zdravil niti zdravstvenega materiala. Takrat lahko bolnišnico le še zapremo."Bog ne daj, da se res uresniči ta črni scenarij. Kirurg Pšenica ga je opisal dovolj slikovito: "Predstavljajte si, da ste na smučanju v Kranjski Gori in se hudo poškodujete. Če imate srečo in ste tisti dan prvi ponesrečenec, vas bo oskrbela dežurna reševalna ekipa. Če ste samo drugi, imate po najboljšem scenariju pred seboj še nekaj več kot dodatno uro transporta do Ljubljane."

Nad zdravstvom smo se vedno vsi po malem pritoževali. Če drugega ne, so nas motile dolge čakalne dobe, osoren odnos in neokusna hrana. A smo do sedaj v glavnem zaupali znanju in predanosti zdravnikov, ki so, ko je bilo treba, naredili vse, da je bilo tako za tiste bolj kot za tiste malo manj bolne dobro poskrbljeno.

Znanje in predanost pač nista več dovolj. Sodobna medicina, tudi to je vsem jasno, je še mnogo, mnogo več. Zato je današnjim generacijam, ki si rade hodimo ogledovat, kakšne čudeže so tako rekoč brez opreme in zdravil še med drugo svetovno vojno delali predani zdravniki v partizanski bolnišnici Franji, naravnost nepredstavljivo, da bolnišnice v letu 2013 ostanejo brez zdravil. Pa ne brez tistih najboljših, najdražjih, pred kratkim razvitih za zdravljenje bolezni, ki prizadenejo četrt odstotka prebivalstva, temveč brez takšnih, ki jih za resno in odgovorno delo v vsaki bolnišnici potrebujejo 24 ur na dan.

Kdo je kriv, da se nam je to zgodilo? Dobavitelji, ki pravijo, da se jih potiska v vlogo, kakršno imajo nikoli plačani podizvajalci v gradbeništvu? Bolnišnice, ki so se bolj ali manj vse znašle v enakem položaju? Bolniki, zato ker so? Tako ne gre več naprej, se strinjamo vsi: zdravniki, zavarovalnice, bolniki, celo politika. Gašenje požara z enkratnimi finančnimi injekcijami ne bo dovolj, potrebujemo strukturne spremembe. A kdo jih bo pripravil, če smo v minulih štirih letih zamenjali pet ministrov za zdravje? Zadnji odhaja prav zdaj.